Več kot 100-letno aktivno delovanje društva tako na strokovnem kot na organizacijskem področju je vidno vplivalo tudi na vsestranski razvoj kinologije v Sloveniji in širše. V naših članskih vrstah zasledimo vse vidne strokovne kinologe, ki so s svojim delovanjem v društvu dejansko pionirsko razvijali kinologijo, katera se je tudi z njihovo pomočjo prenašala na KZS in na kasneje ustanovljene društva in klube. Zato upravičeno govorimo o Kinološkem društvu Ljubljana kot zibelki športne kinologije pri nas.
Klub ljubiteljev športnih psov, katerega pravni naslednik je Kinološko društvo Ljubljana je 9. novembra 1922 ustanovilo 15 navdušenih kinologov. Prvi predsednik kluba je bil Ivan Skušek, prvi redni občni zbor po ustanovitvi pa je bil 15. 2. 1923. Že v prvem letu obstoja kluba je članstvo naraslo na 150 članov. Hitremu razvoju kluba se imamo zahvaliti prizadevnim posameznikom, ki so bili tako kot še danes gonilna sila kluba, med katerimi sta izstopala Lovro Tepina in dr. Ivan Lovrenčič.
Po letu 1926 so k klubu pristopili kasneje zelo aktivni člani: Teodor Drenig, Franjo Bulc in Janez Klemenčič. To je bila srečna okoliščina, saj so združili svoje sposobnosti, g. Drenig kot ideolog, mislec in vizionar, Franjo Bulc kot odličen organizator in Janez Klemenčič kot izreden praktik za vzgojo in šolanje psov. Njihove sposobnosti, ki so se med seboj prepletale in dopolnjevale, so ob izrednih prizadevanjih hitro pokazale kvaliteto, tako na organizacijskem kot na strokovnem razvojnem kinološkem področju.
Leta 1923 je klub začel izdajati svoje glasilo ʺŠportni pesʺ. Leta 1938 so Klub ljubiteljev športnih psov poimenovali v Jugoslovanski klub ljubiteljev športnih psov, ki je postal vodilna kinološka organizacija za področje nelovskih psov v takratni skupni državi. Klub je vodil tudi jugoslovansko rodovno knjigo športnih psov. Za članstvo v klubu je bilo veliko zanimanja, zato je vidno raslo. Včlanjevali so se pretežno ugledni in premožni ljudje iz vse Slovenije in širše. V članstvu zasledimo tudi člane kraljeve rodbine Karađorđevićev iz Beograda, kar nam potrjujejo ohranjena vabila na občne zbore kluba iz leta 1932 in 1933.
Takratni kinološki strokovnjaki so bili dejavni v bolj ozkih krogih znancev in niso bili pripravljeni prenašati svojega znanja na druge. Znanje si moral pridobiti z lastnimi izkušnjami in šele ko so videli da nekaj znaš, so te sprejeli med sebe. Miroslav Zidar je bil hvaležen tej usodi, saj se je moral sam učiti skozi prakso na lastnih izkušnjah in na ta način pridobivati znanje. Ko se je tako dokazal, je smel sodelovati z njimi. Znanja svojih psov so takrat prikazovali na uporabnostnih preizkušnjah lovskih psov in na propagandnih nastopih na razstavah.
Druga svetovna vojna je razvoj slovenske in s tem tudi jugoslovanske kinologije začasno prekinila, po osvoboditvi pa se je hitro opomogla. Veliko zaslug za to ima Teodor Drenig, ki mu je uspelo ohraniti ves kinološki arhiv.
Med vojno sta delovala le Teodor Drenig kot tajnik kinološke zveze in Franc Urbanc kot predsednik kluba ljubiteljev ptičarjev. Tudi po vojni je bil najaktivnejši Klub ljubiteljev športnih psov v Ljubljani. Njegov prvi predsednik je bil Teodor Drenig, nasledil ga je Franjo Bulc, za njim Bogo Bizilj in Slavko Košenina. Leta 1958 se je klub preimenoval v Klub za vzrejo športnih in službenih psov za okraj Ljubljana. Kasneje so klub vodili predsedniki Vladimir Gerbec, Jože Vidic, Franček Šterman in drugi.
Klub se je leta 1981 preimenoval v Kinološko društvo Ljubljana. Sedež kluba in kasneje društva se je običajno registriral na naslovu tajnika ali predsednika društva. Z nakupom lastnih prostorov leta 1977 na Tržaški cesti 15 pa je klub dobil svoje prostore in stalni naslov. Društvo je zaživelo z raznimi predavanji in pisarno z rednimi uradnimi urami.
V takratnem klubu je bila večja težava s tereni za vadbo psov, zato sta leta 1957 Teodor Drenig in Janez Hojan uspela kupiti parcelo na Brdu. Lastnik parcele je živel v Beogradu in zaradi znanstva Dreniga z njim je Janez Hojan za svoj denar kupil parcelo veliko okrog 9.900 m2 in jo prepisal v lastništvo društva. Nikoli ni zahteval povračila kupnine. Iz hvaležnosti se naše vadišče po njegovi smrti leta 2010 imenuje poligon Janeza Hojana. Šolanja psov so se z nakupom parcele na Brdu preselila na to lokacijo. Za potrebe šolanja so si takratni zanesenjaki za potrebe skladiščenja opreme zgradili hišico v izmeri 2×3 metre. Ker niso imeli sredstev, so Janez Hojan in drugi člani kluba v nahrbtnikih s kolesi vozili staro opeko in drugo ter postavili potrebni objekt.
Letos praznujemo tudi 60. letnico načrtnega šolanja psov v Sloveniji in bivši Jugoslaviji, ki se je prav tako začelo v našem takratnem klubu.
Spomladi leta 1952 je v Ljubljani na Rožniku pričel z organiziranim šolanjem inštruktor milice, naš član Janez Klemenčič. Naslednje leto je šolanja vodil Bogdan Sežun na konjskem vadišču v Trnovem, od koder so se šolanja leta 1958 preselila na vadišče na Brdu. Vse do leta 1964 jih je vodil Janez Klemenčič, zamenjal ga je Bogdan Anžel, leto kasneje pa Miroslav Zidar. Za njim je leta 1978 vodenje šole prevzel Franček Šterman, ki je šolo vodil neprekinjeno 10 let, kasneje pa še v presledkih 4 leta. V letu 1980 je za kvaliteto šolanja skrbelo 18 inštruktorjev, od katerih je bilo 9 sodnikov za delo psov. V tem obdobju je bilo letno od 200 do 300 tečajnikov, šolanja pa so zajemala vse državne in mednarodne programe. Od leta 1979 do 1993 je bilo tudi zelo uspešno sodelovanje med našo šolo in šolo za urjenje službenih psov milice, ki jo je vodil Jože Vidic, strokovni vodja pa je bil Mirko Džakula. To sodelovanje je bilo obojestranske koristi. V inštruktorskih vrstah našega društva so pri šolanju psov sodelovali Mirko Džakula, Zvone Es, Darko Gantar, Miloš Kovač in drugi inštruktorji. Kvaliteto naše šole so na državnih in mednarodnih tekmovanjih uspešno zastopali naši tekmovalci.
Dislocirani društveni prostori na Tržaški ulici 15 niso zadovoljevali vseh potreb društva, zato se je odločilo za njihovo prodajo in graditev društvenega objekta na Brdu. Tako je prišlo leta 1991 do prodaje teh prostorov. V društvu se je v obdobju predsednikovanja Iztoka Krumpaka v letih 1991 in 1992 v času hude finančne krize pričelo z gradnjo objekta na Brdu. Le predsedniku Krumpaku, kot sposobnemu ekonomistu je uspelo denar od prodaje prostorov na Tržaški cesti oplemenititi in zgraditi društveni objekt v celoti. Tudi naslednja leta se je v društvu zelo skrbno gospodarilo. Povečalo in ogradilo se je vadišče, uredile so se pretočne cevi za meteorno vodo, iz hribovitega terena pa smo uredili parkirni prostor. Izvedla se je električna razsvetljava za možnost nočne vadbe, asfaltiralo se je dvorišče in postavil nadstrešek. Mogoče so to suhoparna naštevanja, če pa vemo da društvo živi od članarine in tečajnine, lahko trdimo da so vsa našteta dela rezultat sposobnosti in iznajdljivosti številnih predsednikov in posameznikov društva skozi večletno obdobje. Marsikaj je še potrebno, vendar so osnovni pogoji za delovanje društva, kot se zahteva danes, dani.
Kinološko društvo Ljubljana je od leta 1981 do 1991 izdajalo svoj časopis ʺGlasnikʺ. V tem obdobju je društvo štelo preko 1.000 članov.
Šolanja psov v Kinološkem društvu Ljubljana imajo dolgoletno tradicijo. Če so šolanja kvalitetna in uspešna, je prav, da se potrjujejo tudi na tekmovanjih. Tudi v tekmovanjih šolanih psov ima Društvo s svojimi tekmovalci dolgo in uspešno zgodovino.
Če opisujemo začetna tekmovanja, je prav, da se ve, da so bila že takrat organizirana po mednarodnih programih v vseh treh disciplinah (sled, poslušnost in obramba). Takratni programi so bili veliko zahtevnejši od današnjih IPO programov. Naj omenim samo primer v premagovanju višinske ovire, kjer je moral pes preplezati navpično 1,8 metra visoko steno, ali pa pri obrambi, kjer so se pri zelo grobem markerskem delu uporabljale bambusove palice. Pes je čestokrat po vaji imel vidne klobase po hrbtu, kot posledice udarcev. Ni bilo milosti. Samo značajsko močni psi so ob podpori svojih vodnikov vzdržali.
Za začetek tekmovanj naših tekmovalcev, lahko štejemo našega prvega inštruktorja in tekmovalca Janeza Klemenčiča (naš član od leta 1926). Leta 1956 je s svojo ekipo nastopal in tekmoval na različnih tekmovanjih v tujini, saj je bilo prvo tekmovanje pri nas organizirano šele leta 1963 v Celju. Leta 1962 je Janez Klemenčič tekmoval v Grazu s psom Tasom.
Med 52-timi tekmovalci iz Avstrije, Nemčije in Italije, je zasedel več kot odlično 2. mesto, v Italiji pa je bil zmagovalec. Kot član takratnega kluba ljubiteljev športnih psov, ki je predhodnik današnjega KD Ljubljana, je zastopal takratno Jugoslavijo (Kraljevino SHS). Janez Klemenčič je hkrati tekmoval tudi s psico Brano.
Poleg tekmovanj je Janez Klemenčič izšolal številne pse za filmske vloge. Tako je pripravil psa za film ʺKalaʺ, Volkca za film ʺKekecʺ in psico Ado za film ʺDolina miruʺ. Med leti 1953 in 1960 je Janez Klemenčič vodil tudi ekipo za propagandne nastope, ki je bila na izredno visoki kvaliteti.
Janez Klemenčiču so se pridružili tako pri šolanjih kot pri tekmovanjih Miroslav Zidar in Janez Hojan. Predvsem Miroslav Zidar je s svojim psom Rolfom bil uspešen tekmovalec, psa pa je kvalitetno izšolal in predstavil v filmu ʺVolk samotarʺ. Kmalu se jim je pri šolanju priključil neumorni Vlado Gerbec. Ob Janezu Hojanu in Miroslavu Zidarju, je Vlado Gerbec prevzel številne obveznosti in poleg inštruktorskega dela postal gonilna oseba na vseh področjih dela v KD Ljubljana.
Tem našim pionirskim inštruktorjem in tekmovalcem so sledili številni drugi. Ob njih so se priključili inštruktorji in kasneje tekmovalci Mirko Džakula s psom Azorjem, Zvone Es, Darko Gantar, Marjan Žolnir, Stana Šinkovec in drugi. Šolanja psov so se od leta 1952, ko štejemo za začetek organiziranega šolanja tako v našem društvu kot na državnem merilu, izredno razmahnila.
Leta 1973 do 1975 so začeli z aktivnim delom mladi kinologi kot inštruktorji: Mira Cizelj, Metoda Mikuš, Anda Ovsec, Srečo Šalamun in Mirko Džakula. Predvsem Mirko Džakula je v naša šolanja prinesel veliko novega, saj je kot profesionalec iz policijske pasje šole imel veliko znanja in izkušenj. Postali smo veliki, homogeni inštruktorski tim, iz katerega so rasli novi tekmovalci. Vsem se je zdelo normalno, da mora nekdo, ki želi s psom tekmovati, veliko vedeti. Zato smo se po dveletnem šolanju s svojimi psi priključili izobraževanjem za inštruktorje, hkrati pa šolali pse za višja tekmovanja. Trdo delo je rodilo sadove in kmalu so naše Društvo na tekmovanjih zastopali novi tekmovalci. Zelo uspešen je bil Mirko Džakula s psom Azorjem. Uspešni tekmovalci so bili tudi Zvone Es, Darko Gantar, Marjan Žolnir, Stana Šinkovec in Srečo Šalamun. Leta 1978 se jim je pridružil Franček Šterman s psom Zorom.
Uspehi naših tekmovalcev na domačih tekmovanjih in v tujini so privabili v naša šolanja številne tečajnike, ki so želeli svoje pse izšolati in z njimi tekmovati. Leta 1978 je vodenje šolanja od Miroslava Zidarja prevzel Franček Šterman, ki je šolo vodil neprekinjeno 10 let, kasneje pa še v presledkih 4 leta.
Srečno naključje je bilo, da so se v vrste tečajnikov leta 1981 prijavili Sandi Skvarčka, Roman Höfferle, Matjaž Mirnik, Slavko Potočnik, Rajko Rotner, Lojze Perne, ki so se že po dveh letih šolanja in aktivnosti v Društvu uspešno vključili v inštruktorske vrste. Vsi so v okviru izobraževanj na KZS pridobili nazive ʺInštruktor šolanjaʺ in ʺMarkerʺ, saj sta ti dve dejavnosti bili pogojeni za inštruktorski naziv. Za temi so se še v inštruktorske vrste priključili Srečo Šalamun, Drago in Iztok Krumpak, Iztok Kristufek in Janez Jerala. Poleg pionirjev v šolanju psov Janeza Hojana, Miroslava Zidarja, Vlada Gerbeca in Mirka Džakule, ki so že bili priznani sodniki, so se v sodniške vrste leta 1979 vpisali Jože Pevec, Marjan Žulnir, Rajko Rotner, Darko Gantar, Zvone Es in Franček Šterman, nekaj kasneje pa še Lojze Perne in Roman Höfferle.
Od leta 1980 naprej je v Društvu delovala močna komisija za šolanje, ki je štela 18 kvalitetnih inštruktorjev, od teh je bilo 9 sodnikov za delo. Temovalcem Mirku Džakuli, Marjanu Žolnirju, Stani Šinkovec in Zvonetu Esu so se v letu 1984 priključili Franček Šterman z Erom Golobovim, Rajko Rotner z črnim Čujem, Matjaž Mirnik in Natalija Dragan. Tekmovalna ekipa je bila zelo uspešna, tako na domačih kot na mednarodnih tekmovanjih. Tekmovalec Franček Šterman je bil z Erom Golobovim v letih 1985 in 1986 državni prvak, v letu 1985 je postal tudi šampion Jugoslavije v delu. V letu 1986 je postal prvi republiški prvak v sledenju. V tekmovalne vrste so se vključevali zelo uspešni mladi tekmovalci, kot so Zdravko Jež, Miloš Kovač in Irena Gmajnar, še danes aktivni inštruktor in uspešni tekmovalec Mirko Flere s svojo ekipo Anica Debevc, Igor Goršek, Vladimir Tupy, Boštjan Novak in Aleš Svetel, ki že več kot 15 let na domačih in tujih tekmovanjih dosegajo odlične rezultate. Mirko Flere je s svojimi psi bil na zmagovalnem odru v več disciplinah več kot 50 – krat.
Ob šolanjih in tekmovanjih v KD nikakor ne smemo prezreti skupine šolanih psov za propagandne nastope. Ta skupina z zelo različnimi pasmami psov je nastopala na številnih kinoloških in drugih prireditvah.
Televizijski urednik Peter Ovsec je bil nad delom psov v tej skupini tako navdušen, da je leta 1978 posnel polurni film s prikazom dela te skupine. Film se je prikazoval po celi bivši Jugoslaviji.
Tako ekipa za propagandne nastope kot posamezniki smo nastopali na številnih prireditvah in v filmih.
Mira Bizjan je svojega psa, novofundlanca Rona (filmsko ime Jakob) pripravila leta 1977 za film ʺSreča na vrviciʺ.
Leta 1981 je naš inštruktor Drago Krumpak s svojim psom kraškim ovčarjem Žakom v Zagrebu posnel nadaljevanko ʺJelenčekʺ v trinajstih epizodah, kjer je pes igral skupaj s polletnim jelenčkom. Tudi ta film je bil predvajan po celi bivši Jugoslaviji in je bil hit leta. Z istim psom je posnel še kratkometražni film ʺPogine naj pesʺ.
Leta 1982 je propagandna skupina s svojimi psi nastopila v zabavno glasbeni novoletni odaji Andreja Šifrerja ʺGostilna Šifrerʺ. Psi so nastopali med petjem pesmi ʺMajhni psiʺ.
Leta 1985 je skupina psov nemških ovčarjev iz naše šole nastopala v Cankarjevem domu v drami ʺKrst pod Triglavomʺ v režiji Dragana Živadinova.
Psi članov Kinološkega društva Ljubljana še naprej sodelujejo v najrazličnejših projektih. Naše pse lahko vidite v mnogih filmih in serijah: Življenje Tomaža Kajzerja (2013-), Dekleta ne jočejo (2015), Rdeča Raketa (2015), Jezero (2019-), Za hribom(2021-), Gospod profesor (2022-)… Najdete pa jih lahko tudi v mnogih oglasnih videih in videospotih.
V zadnjem obdobju so se šolanja psov zelo spremenila. Leta 1980 smo v društvu kot prvi pričeli s svetovanji lastnikom mladih psov, ki so se v naslednjem letu preoblikovala v vzgojo mladih psov in njihovih lastnikov. Ta novost je prinesla humani način šolanja brez fizične prisile. Danes so te metode vzgoje in šolanja razširjene in uveljavljene, zahtevajo pa večje sposobnosti inštruktorskega kadra. Poleg splošnega znanja o šolanju, je potrebno dobro poznavanje značajev psov ter metodike in pedagogike šolanja.
V društvu so šolanja razdeljena na malo šolo 1, malo šolo 2, osnovno šolo, višja in visoka šolanja po IGP programih ter posebna šolanja reševalnih psov, agility, rally obidience in šolanja za rekreacijo in propagandne nastope.
S smrtjo Teodorja T. Dreniga 17.01.1977 je slovenska, jugoslovanska in širša mednarodna kinologija izgubila človeka, ki je več kot 60 let deloval na širšem kinološkem področju. Za seboj je pustil številna dela s področja kinološke organiziranosti in strokovnosti, zato tudi pooseblja del kinološke zgodovine. Njegovo delovanje, kot delovanje vseh takratnih kinologov je bilo povezano s klubom ljubiteljev športnih psov v Ljubljani, katerega pravni naslednik je današnje Kinološko društvo Ljubljana.
Po smrti T.T. Dreniga smo se v društvu na pobudo Mirka Džakule odločili, da se tradicionalna tekmovanja, ki jih organizira KD Ljubljana poimenuje v njegov spomin kot memorial Teodorja T. Dreniga. Tako je naše društvo leta 1979 prvič organiziralo mednarodno tekmovanje šolanih psov poimenovano ʺDrenigov memorialʺ katerega predsednik je bil Jože Vidic. Tekmovanja se je udeležilo 39 tekmovalcev. Tekmovalo se je posamično in ekipno po programu IPO-3. Zmagovalec prvega Drenigovega memoriala je bil Sergo Bogdan iz Maribora s psom Atosom, udeleženi pa so bili tekmovalci iz KD Maribor, KD Bled, KD Žalec, šola RSNZ Podutik, milicionar iz Beograda, tekmovalci iz Srbije in Italije ter domači tekmovalci.
Sloves dobro organiziranih Drenigovih memorialov se je hitro širil tako, da se je tekmovanj v naslednjih letih v povprečju udeležilo od 40 do 55 tekmovalcev iz številnih držav in društev. To tekmovanje je vsa leta štelo tudi kot izbirno tekmovanje za uvrstitev v državno reprezentanco. Organizator KD Ljubljana je na ta tekmovanja že od vsega začetka vabil ugledne mednarodne in domače sodnike. Če omenimo samo sodnika in Drenigovega prijatelja Hansa Feichterja iz Avstrije in Janeza Hojana, ki je na starost skrbel za gospoda Dreniga do konca njegovega življenja, bil pa je prisoten tudi na večini teh tekmovanj.
Tako številni sodniki iz tujine kot tudi številni tekmovalci iz Avstrije, Švice, Nemčije, Češke, Italije, Madžarske so izražali čast in zadovoljstvo, da so lahko sodelovali na tem tekmovanju.
KD Ljubljana je z dobro organizacijo in odličnimi sodniki postalo pojem vrhunskega organiziranja tekmovanj šolanih psov. Ker so na ogled tekmovanja prihajali številni domači in tuji kinologi in predstavniki društev, je organizator sledil tem interesom in organiziral prijetne družabne večere in strokovne posvete z izmenjavo mnenj in izkušenj.
Drenigov memorial je postal vsakoletni praznik slovenske športne kinologije, pridobil pa si je tudi mednarodni ugled v tem delu Evrope. Ob vsakem tekmovanju za Drenigov memorial, se opravi tudi svečano polaganje venca na grobu na ljubljanskih Žalah, v katerem ob Teodorju T. Drenigu od leta 2010 počiva tudi naš Janez Hojan. Ob polaganju venca in časni straži šolanih psov izražamo zahvalo in spoštovanje do velikanov slovenske kinologije, obenem pa želimo spomniti mlajše kinologe na njihov zgodovinski kinološki pomen.
Medgeneracijske menjave in kriza so doprinesli k temu, da leta 1997 Drenigov memorial ni bil organiziran. Leta 2000 je to prireditev organiziralo KD Ptuj, leta 2001 pa KD Maribor. V naslednjih letih do leta 2007 je zopet prireditev organiziralo KD Ljubljana, razširili pa so se tudi tekmovalni programi na IPO-1, IPO-3, SCH-1 in SCH-3. Leta 2008, 2009 in 2010 teh tekmovanj ni bilo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. V letu 2011 se je tekmovanje za pokal Teodorja T. Dreniga organiziralo tudi kot CACIT Slovenija z vsemi programi. Letošnje tekmovanje je ob opisanih premorih organizirano štiridesetič, torej praznujemo 40. tekmovanje Drenigovega memoriala.
Poleg organizacij mednarodnih tekmovanj moramo posebej omeniti organizacijo drugega svetovnega prvenstva šolanih psov FCI leta 1992, ki ga je pod vodstvom Dominika Knavsa odlično organiziralo naše društvo. Do podrobnosti izdelan projekt izvedbe svetovnega prvenstva je prireditev v vseh ozirih povzdignilo na svetovno raven, ki je močno odmevala v kinološkem svetu. Letos tako obeležujemo tudi 30. obletnico svetovnega prvenstva.
Več let organiziramo tudi državna tekmovanja v agility disciplinah, ki prav tako slovijo po odlični organizaciji.
V zadnjih letih smo veliko pozornosti namenili strokovnemu usposabljanju inštruktorjev, ki so se udeležili mnogih strokovnih predavanj med drugim celo Tobiasa Oleynika, izredno uspešnega kinologa na mednarodnih tekmovanjih. Poleg tega smo organizirali kar nekaj drugih predavanj z najrazličnejšimi tematikami povezanimi s psi s katerimi krepimo znanje članov našega društva.
Na kinološkem društvu Ljubljana je od leta 2013 nameščen tudi AED (avtomatski elektronski defibrilator), ki na srečo še ni bil uporabljen. Z namestitvijo smo želeli poskrbeti tako za varnost članov društva kot tudi za varnost prebivalcev v lokalnem okolju.
Skoraj vsako leto (če so le vremenske razmere dopuščale) je ERP Kinološkega društva Ljubljana organizirala zimsko usposabljanje vodnikov reševalnih psov, ki vsako leto poskrbi za odlično pripravljenost vodnikov in psov tako v Kinološkem društvu Ljubljana kot v drugih enotah reševalnih psov.
Seveda ob tem ne smemo pozabiti tudi na strokovne dosežke naših članov. Tako je recimo Katja Skulj na IRO SP 2015 na Danskem sodelovala kot glavna sodnica za poslušnost in premagovanje ovir.
V zadnjih 10 letih pa člani nismo bili dejavni le na kinološkem področju temveč smo poskrbeli tudi za mnoge projekte in s tem pripomogli k še bolj kakovostnim treningom. Med drugim je bilo izvedeno asfaltiranje parkirnih prostorov, obnovljena streha in prebarvana fasada poligona.
V zadnjih letih smo se seveda tako kot vsi morali spopadati tudi z epidemijo, ki je otežila izvajanje tečajev in ostalih projektov na kinološkem društvu. A izzivi kot je bil ta dokazujejo, da Kinološko društvo Ljubljana stoji na temeljih izredno srčnih ljudi, ki vlagajo veliko energije in prostega časa v prihodnost kinologije.
Zavidljiv je tudi podatek, da smo v zadnjih 10 letih v različnih programih izšolali več kot 1500 vodnikov in njihovih psov.
Zavedamo se svoje odgovornosti in pričakovanj družbe, ki od nas upravičeno pričakuje, da pomagamo ljudem do humanega in strpnega sožitja s štirinožnimi prijatelji. Zavedamo se tudi odgovornosti za kvalitetno usposabljanje reševalnih psov, saj v Ljubljani in širše živimo na potresno ogroženem področju. Šolanjem reševalnih psov se posveča posebna pozornost že od leta 1985 dalje.
In nenazadnje. V srcu nosimo dolg in poslanstvo, da stopamo po poti naših slavnih prednikov, katerim smo se zaobljubili, da bomo hodili po njihovi poti in nadaljevali njihova dela.
Naše Brdo in poligon Janeza Hojana živi. V popoldanskem času je bolj podoben čebelnjaku. Številni ukazi ʺpoleg – bravo – pridenʺ odmevajo pozno v noč.
Trudimo se in dokler bo tako, smo prepričani da smo na pravi poti.
