Le zakaj pes laja?
Lajež psa ne pomeni vedno varovanje teritorija (dvorišča, hiše) oz. naznanila, da se bliža nevarnost. Reševalni psi z lajanjem/laježem vodniku naznanijo, da so našli pogrešano osebo na terenu ali ponesrečeno oz. zasuto osebo pod ruševino, zemeljskim ali snežnim plazom.
Zakaj vodniki reševalnih psov poudarjamo, da so za reševalnega psa so primerni psi različnih pasem in velikosti? O pasmah, primernih za reševanje, pravzaprav ne moremo govoriti. Primerni so vsi srednje veliki psi, ne glede na pasmo, tudi mešanci. Zelo pomembno je, da pes ni agresiven do psov in ljudi (tudi do otrok in starejših), da ne preganja divjadi, da ga ne motijo druge živali (kokoši, mačke …) in da je psihično stabilen. Pes ne sme biti plašen, ne sme ga motiti hrup, strel. Pomembno je tudi, da je pes zdrav, v dobri kondiciji, da nima težav s sklepi. Manj primerni so zelo veliki in težki psi, zaradi težjega gibanja po ruševini in ovirah.
In zakaj psa učimo, da z laježem »nakaže« pogrešano osebo? Psi, pri iskanju pogrešanih oseb na terenu pa tudi pri iskanju v ruševini, velikokrat iščejo daleč od vodnika, izven vodnikovega vidnega polja. Vodnik zato, po pasji telesni govorici (npr. mahanje z repom), ne more prepoznati, da je pes osebo našel, saj psa ne vidi. Pomembno je da psi, ko pridejo do pogrešane osebe ostanejo pri njej in z laježem vodniku naznanijo (vodniki reševalnih psov pravimo nakažejo) pogrešano osebo.
Vodnik in pes sta reševalnih par, zato vodnik oceni kdaj pes z laježem res nakazuje pogrešano osebo in vodnik javi, da je pes osebo našel. Tako na izpitih in preizkušnjah, kot tudi v resničnih reševalnih akcijah.
Reševalni psi pa iščejo tudi ponesrečene oz. zasute osebe pod ruševinami, zemeljskim ali snežnim plazom. Zato psa učimo iskati tudi zasute ponesrečene osebe. Psa učimo gibanja po različnih materialih, saj bo moral pes, ki bo iskal ponesrečene pod ruševinami premagati tako betonske plošče, opeke, dele železobetonske konstrukcije, pločevino, ipd.
Reševalni psi iščejo splošni vonj človeka. Torej ne določene osebe, ampak reagirajo na vonj kateregakoli človeka. Če psi iščejo pogrešano osebo na terenu, potem z glasnim laježem nakazujejo vse ljudi, ki se ne gibljejo – torej sedijo, čepijo, ležijo. Pri iskanju v ruševinah pa pes najde vonj, ki izhaja iz ruševine. Psa učimo, da pride čim bližje pogrešani osebi in jo nakaže z laježem. Zelo pomembno je, da psa učimo tudi samostojnega iskanja v ruševini. Ko pride do pogrešane osebe, jo mora pes vztrajno oblajati, to pomeni enakomerno, brez premorov, do prihoda vodnika.
Drugi pomembni del šolanja reševalnega psa je, da psa učimo premagovanja različnih ovir (standardnih in nestandardnih).To zajema: prehod skozi ožino, hojo po nestabilni podlagi, nestadardne ovire, hojo po lestevi … Psa moramo navaditi tudi, da ga nese vodnik in tuja oseba – temu na izpitu pravimo prenos psa. Kar pa ima velik pomeni pri resničnih akcijah, saj je potrebno včasih psa dvigniti na kamion, ratrak, helikopter, ipd.
Pri učenju iskanja v ruševinah je zelo pomembno, da v začetnih fazah šolanja psa učimo nakazovanja osebe, ki ni vidna. In ko pogrešana ali ponesrečena oseba vidi psa oz. pasji smrček in/ali sliši lajanje si lahko reče: »Našli so me, pomoč prihaja!«
Predanost, pomoč in sodelovanje so slogan vodnikov reševalnega psa. Naš moto pa je: »Biti vodnik reševalnega psa je NAČIN ŽIVLJENJA!«
