Reševalni psi – 9. del

Uporaba reševalnih psov v iskalnih akcijah

Večina reševalnih psov v Sloveniji je usposobljena tako za iskanje ponesrečenih v ruševinah, kot tudi za iskanje pogrešanih oseb v naravi. Vendar pa se ta dva način iskanja in uporabe reševalnega psa precej razlikujeta, kot sem že delno opisala v prejšnjih člankih.

Končni cilj šolanja vodnika in njegovega reševalnega psa je seveda opravljena preizkušnja za uvrstitev v Območne enote. Reševalni par je, v primeru sklica resnične reševalne akcije pogrešane osebe na terenu, alarmiran preko pagerja in SMS sklica. Do udeležbe reševalnega para na iskalni akciji pa vodi kar dolga in naporna pot. V kratkem jo bom opisala.

 

Kako poteka trening

Osnovni oz. bazični treningi reševalnega psa in seveda tudi vodnika potekajo v matičnem društvu oz. enoti reševalnih psov. Inštruktorji si morajo zastaviti natančen plan dela za vsak reševalni par. Trening in usposabljanje za iskanje pogrešanih oseb lahko razdelimo v več delov. Prvi zelo pomembni del je trening nakazovanja pogrešane osebe. Naslednji del je usmerjanje – reševalnega psa moramo naučiti, da na povelje vodnika, v točno določeni smeri, preiskuje teren. Pomembno je tudi, da psa naučimo, da se oddalji vsaj 40 – 50 metrov.

 

Nakazovanje

Zelo bistven del treninga vsakega reševalnega psa je učenje nakazovanja pogrešane osebe. Obstaja več načinov nakazovanja. V IRO&FCI pravilniku za delo reševalnih psov so opisani trije načini, ki jih pravilnik priznava. Prvo je nakazovanje z laježem, drugo nakazovanje s prinosilom in tretje prosto nakazovanje.

Pri nakazovanju z laježem mora pes najdeno osebo oblajati. Pri tem je zelo pomembno, da se pes osebe absolutno ne dotika, ne s smrčkom, ne s tačkami. Vsi dotiki so v pravilniku opredeljeni kot »nadlegovanje« osebe in se ustrezno negativno točkuje. Seveda pa ima to praktični pomen. Če v resnični reševalni akciji pes najde pogrešano osebo jo mora, najboljše v določeni razdalji, ne povsem blizu, glasno oblajati do prihoda vodnika. Lajež naj bi bil brez prekinitev, glasen in vztrajen. Nakazovanje prekine šele vodnik. Pes mora med nakazovanjem z laježem ostati na mestu, ne sme se od osebe oddaljiti.

Seveda je nakazovanje resnično najpomembnejše, saj če bo pes osebo našel in jo ne bo nakazal-oblajal, ali bo mogoče samo nekajkrat zalajal, potem vodnik ne more vedeti, da je osebo našel.

Drugi način je nakazovanje s prinosilom. Prinosilo je majhen usnjen ali plastičen ovalen predmet, ki ga s pomočjo vponke pritrdimo psu na ovratnico. Ko pes pride do pogrešane osebe, vzame v gobec prinosilo in ga odnese do vodnika. Za vodnika je to znak, da je pes osebo našel. Vodnik psu prinosilo vzame in skupaj gresta do pogrešane osebe.

Tretji način pa je prosto nakazovanje, nemški izraz v pravilniku je »Freiverweisen«. Pri tem načinu pes najde pogrešano osebo, se takoj ko je imel kontakt z osebo vrne do vodnika in mu na specifičen način pokaže, da je osebo našel. To je lahko dotik z gobcem, sedenje pred vodnikom, dreganje s smrčkom, lajanje v vodnika … Po določilih pravilnika pa mora vodnik sodniku pred samim pričetkom izpita sporočiti kakšen je ta znak, s katerim bo pes pokazal, da je osebo našel. In potem pes teče do osebe in zopet do vodnika in to ponavlja, dokler vodnik ne pride do pogrešane osebe.

V članku bom opisala kako učimo nakazovanje z oblajanjem, saj se ta način nakazovanja najpogosteje uporablja.

 

Osnovne nakazovanja z laježem

Če želimo psa naučiti, da bo najdeno osebo nakazal z laježem, moramo seveda imeti psa, ki z veseljem laja. Najlažje je samoiniciativnega lajanja naučiti psa v igri. Najprej se s psom samo igramo. Najlažje je seveda z neko igračo, ki omogoča interakcijo med vodnikom in psom oz. kasneje med drugo osebo in psom. Ko gradimo igro s psom, moramo psa nujno naučiti tudi spuščanja igrače. In v takem trenutku, ko nam pes igračo da ali pa jo je mogoče sam izpustil, lahko za trenutek zastanemo. Ker si pes želi nadaljevanja igre, bo verjetno zacvili, mogoče celo zalajal. Kar seveda nagradimo z nadaljevanjem igre. Potem pa postopoma zahtevamo več laježev.

Pri nekaterih psih traja nekaj časa, preden zalajajo. Drugi pričnejo uporabljati tace, da bi prišli do igrače. Uporabimo lahko tudi »plensko« lajanje. Vodnik ima psa na oprsnici in povodcu, inštruktor pa ima njegovo igračo. In pes ne pustimo do igrače. Zaradi želje in frustracije se bo zelo verjetno oglasil in zalajal.

Seveda je to samo začetek. Potrebno je veliko število ponovitev, nekaj 100 do 1000, da bo pes osvojil, kaj želimo od njega, ko pride do osebe. Seveda se oseba v tej prvi fazi psu še ne skrije.

Seveda ni pogoj, da se pes rad igra, da bi ga naučili nakazovanja z laježem. Nagrada je lahko tudi hrana. Nagrajevanje s hrano je v določenih primerih, ko učimo podaljševanje oblajanja, še boljše in bolj enostavno. Saj lahko potrjujemo posamezne oz. nekaj laježem in s tem psa učimo daljšega, neprekinjenega lajanja.

 

Položaji osebe pri nakazovanju

Psa moramo tudi pri treningih oblajanja navaditi, da je oseba, ki jo najde lahko v zelo različnih položajih. Ko pes osvoji nakazovanje osebe z laježem, potem ga pričnemo navajati, da oseba lahko leži, na hrbtu, na trebuhu, čepi, kleči, sedi, je v pol-ležečem položaju … Saj ne moremo vedeti, v kakšnem položaju bo oseba, ki jo bomo našli v resnični iskalni akciji. Zato je pomembno, da pes v času treninga spozna vse mogoče položaje. Tudi kako je oseba oblečena, ali ima kapuco, ogrinjali, je pokrita, vse to moramo psu v času treninga pokazati. In v vseh teh primerih mora pes enako vztrajno nakazovati.

 

Motnje okolice

V naslednjih stopnjah dodamo še druge oteževalne okoliščine. Prihod druge osebe do psa, ki nakazuje. Tako situacijo mora pes poznati s treninga in to ga ne sme zmotiti pri nakazovanju. Saj se na izpiti oz preizkušnjah in v končni fazi tudi na iskalnih akcijah zgodi, da do psa, ki nakazuje pogrešano osebo, prej pride druga oseba in ne vodnik. In to psa ne sme zmotiti ali pa prekiniti nakazovanja z oblajanjem.

 

Prihod vodnika

Za nekatere pse je lahko prihod vodnika k osebi, ki jo pes nakazuje, stresen. In takrat prenehajo z laježem. Lahko da čakajo nagrado oz. kaj bo storil vodnik. Zato je pomembno, da v nadaljevalnih fazah treninga psa navadimo tudi na prihod vodnika.

Ena možnost je, da v začetnih fazah vsa nakazovanja delamo v bližini vodnika. S tem se bo pes, medtem ko nakazuje, nekako že nehote navadil, da je vodnik v bližini. Na začetku vodnik miruje, potem se med oblajanjem nekoliko premika in če vidimo, da psa to ne zmoti, dobi takrat nagrado – igro ali hrano. Potem postopoma otežujemo, tako da se vodnik bolj glasno in več premika, pogovarja z drugo osebo, uporabimo tudi druge zvoke kot motnjo. Vse to je namenjeno utrjevanju oblajanja najdene osebe, ne glede na motnje iz okolice.
Cilj je, da pes najdeno osebo nakazuje glasno, vztrajno, do prihoda vodnika, ne zmoti ga nič iz okolice in šele vodnik nakazovanje prekine.

 

Besedilo: Katja Skulj, dr.vet.med.; fotografije: arhiv ERPS

Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.

Naslednjič: Usmerjanje reševalnega psa pri iskanju pogrešanih oseb v naravi