Reševalni psi – 14. del

Učenje nakazovanja

Že v prejšnjem članku sem nekoliko opisala, kako psa pričnemo učiti iskanja in nakazovanja v snežni plazovini. Predvsem je tu pomembno, da se pes nauči, da si tudi s kopanjem pomaga. Odpira vonjske kanale, s tem potrjuje da je na pravem mestu, saj je vonj osebe, ki je skrita pod snegom vedno močnejši.
Najlažje je to za pse, ki so šele na začetku učenja in urjenja, da postanejo reševalni psi. To pa zato, ker je kopanje na nek način naravno vedenje psa, ko pride do nekega vonja. Veliko psov, ko nekaj voha na tleh, potem še pokoplje s taco, saj s tem postane vonj izrazitejši. In pri takem psu ne bo velikih težav, ko mu bomo skrili osebo pod/v sneg, saj bo uporabil svoje naravno vedenje – kopanje.
Psi, katere smo že v procesu šolanja navadili, da ob stiku z vonjem osebe lajajo – torej psi, ki se že učijo iskanja v ruševini, kjer oseba ni vedno vidna, bodo lahko imeli več težav. Saj bodo ob stiku z vonjem, ki prihaja iz snežne plazovine najprej lajali in jih bomo morali kopanja še navaditi.
Zato pravimo, da je najboljše, da je učenje iskanja v snežni plazovini na začetku poti do izšolanega reševalnega psa. Poleg tega pa v snegu lahko naredimo dobro bazo za trening iskanja v ruševinah. Saj se bo pes že navadil nakazovanja – s kopanjem in oblajanje v snegu in bo to vedenje ob stiku z vonjem osebe lažje prenesel tudi v okolje ruševine.

Preiskovanje snežne plazovine

Seveda je tudi zelo pomembno, da naučimo psa sistematičnega preiskovanja snežne plazovine. Načinov učenja je več. Največkrat lahko uporabimo podobne načine, kot sem jih opisala pri iskanju pogrešanih oseb v naravi. Samo da v snežni plazovini pomočnika ne skrijeta vedno v snežno luknjo, saj bi bilo to prenaporno za psa.
Torej potrebujemo dva pomočnika, ki sta razporejena na levi in desni strani plazišča. Imata nagrado za psa, najlažje je uporabiti za nagrado hrano. V začeti fazi se oddaljita od psa in vodnik psa pošlje v smeri, kamor je oseba odšla. Če imamo plazišče, ki ni povsem pregledno, je še boljše, saj lahko oseba, v kasnejših fazah, izgine iz vidnega polja psa. Ko pride pes do osebe, ga ta nagradi s hrano, vodnik pa psa pokliče. Potem ga usmeri na drugo stran.
V nadaljnjih fazah lahko usmerjanje psa združimo z iskanjem in je ena ali več oseb tudi skritih. Psa vodnik pošilja do oseb levo in desno, če pa pes zazna vonj osebe, ki je skrita pod snegom, mora le-to tudi nakazati.

Posebnosti izpita iskanje v snežni plazovini

Vodnik reševalnega psa, ki se odloči, da bosta s psom opravljala tudi mednarodni izpit iskanja v snežni plazovini, mora imeti tudi določeno opremo. V pravilniku je namreč določeno, da mora iskanje opravljati na turnih smučkah ali krpljah. Seveda mora biti vodnik tudi vešč gibanja s smučkami ali krpljami.
Dodatna vaja, ki je vključena v disciplino B – poslušnost in premagovanje ovir je tudi hoja po gazi. Tukaj vodnik hodi pred psom po gazi, pes pa mu mora v oddaljenosti cca 1 metra slediti po gazi. Namen vaje je, da se psa nauči kakšen je pristop do mesta snežnega plazu. Pes je namreč v takem primeru vedno zadnji, hodi za vrsto reševalcev – v gazi, s tem varčuje z močmi, da bo potem lahko iskal zasuto osebo. In take hoje je potrebno psa seveda tudi naučiti.
Druga vaja pa je prevoz z ratrakom, snežnimi sanmi. Tudi to je potrebno psa naučiti. Bistvo te vaje je, da se za dostop do mesta plazu, če je le mogoče, uporabi tudi taka prevozna sredstva.

Resnične reševalne akcije

Kot sem že napisala v prejšnjem članku, so v primeru snežnega plazu aktivirani vodniki lavinskih psov GRZS. Vodniki ERP, v okviru KZS pa večinoma usposabljamo svoje reševalne pse tudi za iskanje v snežni plazovini, ker psom to da dobre osnove za iskanje in nakazovanja zasutih oseb v ruševinah.
Vendar pa bi v primeru nesreč, snežnih plazov večjih razsežnosti, na zahtevo GRZS pri iskanju zasutih oseb lahko sodelovali tudi vodniki in reševalni psi ERP. Saj zaradi skupnih usposabljanj in vaj, dobro vemo, kateri vodniki in psi so usposobljeni tudi za sodelovanje v taki reševalni akciji.

 

Besedilo: Katja Skulj, dr.vet.med.; fotografije: arhiv ERPS
Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.