Organiziranost
V Sloveniji so, v primeru nesreč v gorah kot tudi v primeru snežnega plazu, aktivirani člani Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). Gorski reševalci imajo svojo enoto vodnikov reševalnih psov, ki deluje pod okriljem Komisije za reševanje iz plazov GRZS. Njihova osnovna dejavnost je iskanje in reševanje zasutih v snežni plazovini. V zadnjih desetih letih pa svoje pse šolajo tudi za iskanje pogrešanih oseb. Seveda pa vodniki reševalnih psov, ki smo v okviru KZS dobro sodelujemo z vodniki GRZS, tako na tečajih, pri šolanju in seveda tudi iskalnih akcijah pogrešanih oseb.
Pes nakazuje
Res pa je, da je kar nekaj vodnikov, članov GRZS aktivnih tudi v okviru ERP v kinoloških društvih.
Posebnosti dela v zimskih razmerah
Preizkus trdnosti snežne odeje
Šolanje reševalnega psa za iskanje v snežni plazovini ima kar nekaj svojih posebnosti in zakonitosti. Kot prvo mora vodnik reševalnega psa poznati in obvladati tematiko nevarnosti v gorah pozimi. V ta namen je že za vodnike pripravnike organizirano predavanje Nevarnosti v gorah, katerega se morajo udeležiti vsi vodniki, ki bodo sodelovali na zimskem usposabljanju, ki ga vsako leto organizira Komisija za reševalne pse pri KZS. Poleg teoretičnega predavanja pa je, v okviru zimskega usposabljanja, vedno tudi praktični prikaz prereza, profila in preizkusa trdnosti snežne odeje. Poleg tega se mora vodnik naučiti iskanja z plazovno žolno in poznati uporabo plazovne sonde. Na prvem mestu pri delu na snegu je varnost.
Druga posebnost je, da so za delo v snegu primerni psi, ki jih ne moti mraz. Na zimskem usposabljanju so namreč cel dan zunaj, tudi na nižjih temperaturah. Seveda je sedaj na voljo tudi sodobna oprema za pse, ki mu omogoča, da ohranja telesno temperaturo. Seveda pa mora imeti tudi vodnik primerno opremo za delo v zimskih razmerah. Idealno je, če vodnik obvlada tudi gibanje na turnih smučeh oz. krpljah.
Iskanje v snežni plazovini
Priprava snežne luknje
Skozi več let šolanja reševalnih psov smo ugotovili, da je zelo primerno, da mladega psa naučimo tudi iskanja v snežni plazovini. Kot sem že pisala v prejšnjih člankih, je iskanje in tudi nakazovanje v snežni plazovini podobno kot iskanje v ruševinah. V obeh primerih po prihaja vonj osebe, ki je pod snegom oz. ruševino na površje. In psa moramo naučiti ta vonj najti in ga zasledovati do mesta, kjer najmočneje izhaja iz snega ali zruškov. Pri nakazovanju pa v obeh primerih pes v začetku nima vidnega kontakta z osebo, ampak le vonjski kontakt.
Razlika pri iskanju v snegu je, da pes s kopanjem odpira vonjske kanale in seveda tudi prihaja bližje k osebi. Lahko tudi vzpostavi vidni/čutni kontakt , saj odkoplje toliko snega, da pride do osebe. Poleg tega je tudi v snegu veliko manj motečih vonjav, kot v ruševini. Zato večina organizacij, ki se ukvarja s šolanjem reševalnih psov, mlade pse najprej uči iskanja v snegu.
Obstaja več načinov, kako pričeti z učenjem. Prva stopnja je, da najprej skopljemo v sneg 2 metra dolgo, meter široko in meter globoko luknjo. Pomočnik prevzame psa, vodnik se v ta izkopani del uleže in narahlo ga zasujemo s snegom. Tako da nekako dobesedno pred pasjimi očmi izginja v snegu. Ko psa spustimo, bo seveda tekel do mesta, kjer je vodnik »izginil«. Ker pa mu bo v smrček prišel vodnikov vonj, bo nagonsko s tacami poizkušal odstraniti sneg. Na začetku mu pomagamo, vodnik pa se z njim poigra oz. nagradi s hrano. S tem smo ga naučili, da vonj izhaja iz snega in da s kopanjem pride do uspeha.
Pes nakazuje vodnika
Učenje iskanja v snežni plazovini poteka lahko po štiri-faznem sistemu. V naslednji fazi bomo skopali snežno luknjo, v našem žargonu ji pravimo »grob«. Mora biti tako velika, da v njej oseba brez težav sedi in se s psom tudi igra. Vodnik bo prišel s psom do pomočnika, mu predal psa in se bo skril v snežno luknjo. Pes seveda vse to opazuje, pomočnik ga potem spusti in večina psov bo stekla za vodnikom do mesta, kjer je izginil iz vidnega polja in potem s pomočjo smrčka našla, kjer izhaja vonj in prišla tako do vodnika. Zopet sledi nagrada. V naslednji fazi se skrijeta vodnik in tuja oseba, s tem se pes navadi vonja tuje osebe. V predzadnji fazi potem se potem skrije tuja oseba, ki ima seveda nagrado za psa, igračo ali hrano.
Pes je prišel v snežno luknjo
Zadnja faza pa je, da pričnemo snežno luknjo počasi zapirati. Najprej uporabljamo večje kepe, kose snega. Naložimo jih tako da je med njimi prostor, tako ima pes na nek način, še vedno vidni kontakt z osebo. In postopoma zakopavamo z več in več snega. Večina psov se tako nauči, da v snežni plazovini najprej nakaže mesto, kjer vonj najmočneje izhaja, s kopanjem. Če pa je sneg pretrd, oseba pregloboko zakopana, pa pes poleg kopanja oz. izmenično s kopanjem tudi laja.
Igra najdene osebe s psom
Če pa pričnemo z delom v snegu s psom, ki nakazovanje pogrešanih oseb v naravi in/ali zasutih v ruševinah že obvlada, potem pa mu lahko za začetek predstavimo samo snežno luknjo. V njo se tako, da pes opazuje, skrije oseba in ko pes pride do nje, se poigra oz. psa nagradi s hrano. Sledi postopno zapiranje, kot je opisano zgoraj. Ker pes že obvlada nakazovanje oseb, bo hitreje osvojil nakazovanje v snežni plazovini.
Besedilo: Katja Skulj, dr.vet.med.; fotografije: arhiv ERPS
Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.
Naslednjič: Sistematično delo s snežni plazovini
