Reševalni psi- 12. del

Učenje gibanja po ruševinah

Za bodočega reševalnega psa, katerega bomo učili tudi iskanje v ruševinah, je zelo pomembno, da ga že od mladega navajamo hojo, stanje in igro na različnih podlagah. Z mladim psom lahko pričnemo navajanje na različne podlage takoj ko ga dobimo. Za začetek lahko vzamemo kos polivinila, damo na tla in na tej podlagi pes dobi hrano v posodi. S tem nekoliko neprijetno podlago povežemo s prijetnim. Pri mladih psih, pa tudi pri starejših, si je najlažje pomagati s hrano, da psa vodimo na različne podlage in ga potem nagradimo.

Ko je pes osvojil to podlago, z veseljem priteče na polivinil in čaka svojo posodo, si pripravimo druge vrste podlago. To so lahko deske, valovita plastika, pločevina, kovina, rešetke, paleta … tu domišljija ne pozna meja. Seveda vsega tega najbrž nimamo doma, zato izkoristimo vsako možnost, ko smo s psom na sprehodu in vidimo kakšno posebno podlago, da s psom potreniramo, da na njej stoji, sedi, leži in zato dobi nagrado. Lahko se bo zgodilo, da bo pes pričel iskati take podlage, saj se je naučil, da na njih dobi hrano, priboljšek in še našo pohvalo.
Poleg podlage lahko izkoristimo tudi kakšne večje kamne, kupe kamenja, odpadnega materiala, skale, debla, štore in psa počasi vabimo, da na te stvari zleze in ga nagradimo. Tako sistematično delo, se nam bo kasneje zelo obrestovalo, saj bo pes kupe materiala, tudi neprijetnega, povezoval z nagrado. Tudi hoja v sredogorje, kjer se mora pes gibati po skalah, zelo pomaga, da pes pridobi ravnotežje in občutek za gibanje.
Dobro je, da najdemo ali naredimo tudi tako podlago, ki se giblje oz. po težo psa nekoliko popusti in se premakne. S tem psa že zgodaj navajamo, da s take podlage ne odskoči, saj je to lahko pri delu v ruševini nevarno. Pomembno je, da se navadi, tudi če se podlaga pod tacami premika, da jo nekako amortizira. Tu lahko naredimo povezavo z učenjem različnih ovir, kar sem pisala v prejšnjih člankih – most na sodih, gugalnica, neprijetni material in druge nestandardne ovire, ki psa pripravijo tudi na iskanje v ruševini. Poleg različnih podlag učimo tudi hojo po ožinah – različni nizki zidovi, debla, ki ležijo na tleh …
Naslednja faza je, da se pričnemo s psom na takih različnih podlagah tudi igrati, kolikor je to mogoče. Za začetek si zberemo večja mesta – zopet je to lahko polivinil, pločevina, paleta, rešetke … paziti moramo edino na varnost. Pes bo kmalu povezal, da se na takih podlagah vedno dogaja nekaj prijetnega.
Potem lahko vse to prestavimo na teren, kjer potekajo treningi. To so lahko polporušeni objekti, pripravljeni »poligoni« za učenje iskanja v ruševini, kot je na primer v Izobraževalnem centru RUZR na Igu ali v tujini Tritol v Avstriji, Wangen in Sugiez v Švici. To so posebej pripravljeni poligoni, kjer lahko psa ciljano učimo gibanja in seveda tudi iskanja v ruševini. Načeloma so pripravljeni iz različnih materialov – betonske plošče z večjimi in manjšimi razmiki, opeke, železobeton, leseni in kovinski deli. Simulirajo pa različne vrste porušenih objektov.
Vodniki v Sloveniji pa iščemo tudi druge možnosti za trening in se dogovorimo za uporabo recimo kamnolomov, kupov odpadnega gradbenega materiala, hiš, ki so namenjene rušenju itn.
Za bolj ciljano učenje nakazovanja na neprijetni podlagi pa lahko povežemo vse te različne podlage, ki smo jih psu predstavili tekom treninga in »zaboj za nakazovanje«. Ko je pes že osvojil nakazovanje na zaboj, lahko pred njega namestimo različne podlage, materiale. In ga na tak način že pripravljamo na iskanje v ruševini, kjer bo moral vse do sedaj osvojeno znanju združiti.
Sedaj moramo vse te izkušnje, ki jih je pes pridobil, ko smo ga nagrajevali s hrano in se z njim igrali na različnih podlagah, prestaviti v ruševino oz. drugo okolje. Če imamo trening na neki novi lokaciji, ki jo pes še ne pozna, naj vodnik s psom najprej prehodi ruševino. Vodnik psu pomaga, ga seveda tudi nagradi, če je potrebno premagati kakšne težja mesta. Velikokrat imajo psi težave s prečenjem večjih betonskih plošč in blokov, še posebno, če so ti postavljeni postrani. Saj nekoliko drsijo in psi lahko dobijo občutek, da niso stabilni. Potrebno jih je naučiti, kako se gibati po taki vrsti podlage. Drug problem je lahko, če so te betonski bloki naloženi tako, da je med njimi več prostora in pod njimi globina. Veliko psov ne želi prečiti ta razmik in jim moramo pokazati, kako to premagajo.

Naslednji korak pa je, da se mu v takem novem okolju skrije druga oseba. Pes mora tako združiti gibanje po ruševini in nakazovanje osebe, o čemer sem pisala v prejšnjem članku. Na ta način smo sedaj združili pridobljeno znanje nakazovanja in gibanja po ruševini. Potrebno je to znanje samo utrditi in psu omogočiti, da pridobi izkušnje z različnimi tereni, z večjim številom skritih oseb, iskanjem ob motnjah (druge osebe na ruševini, hrup, iskanje več psov).

 

Učenje usmerjanja v ruševini

Podobno kot pri iskanju pogrešanih oseb na terenu, mora biti reševalni pes dobro vodljiv tudi pri iskanju v ruševini. Seveda je pogoj zato, da lahko vodnik psa v ruševini usmerja, da ima vodnik pregled nad ruševino oz. iskalnih območjem in da psa večino časa vidi. Tako lahko vodnik ve, katere dele ruševine je pes že pregledal in v katere dele mora psa še usmeriti.
Tako kot pri iskanju pogrešanih oseb, obstaja več načinov, kako psa naučimo, da ga bomo lahko usmerjali po ruševini. Če pogledamo, kakšen način iskanja se zahteva za izpite ali preizkušnje in kako iskanje v ruševini poteka na resničnih iskalnih akcijah po potresih, eksplozijah ali drugih naravnih nesrečah, se to nekoliko razlikuje. Na izpitih in preizkušnjah mora biti pes bolj samostojen in iskati na večjih razdaljah od vodnika. Pri resničnih reševalnih akcijah, pa je vodnik navadno bližje. Tako moramo psa naučiti obeh načinov.
Tudi pri iskanju v ruševini psa učimo oddaljevanja tako, da gre pomočnik stran od vodnika s psom, z igračo ali hrano in se skrije. Pes mora prečiti ruševino oz. material, da pride do njega. V prvih fazah je pomočnik lahko na ruševini. Tu želimo predvsem, da pes preči material, da pride do pomočnika, ki se s psom poigra ali pa mu da hrano. To vedno bolj otežujemo, da je razdalja večja, material bolj neprijeten, lahko uporabimo tudi temen prostor.
V naslednji fazi je pomočnik že nekje na ruševini, tako da ga pes vidi in ko ga vodnik pošlje iskat, mora pes sam najti prehode preko ruševine oz. materiala, da pride do pomočnika. V teh fazah pomočnik nagrajuje samo prihod psa. Kasneje lahko to združimo še z nakazovanjem.

Nadaljujemo s tem, da pomočnika skrijemo, da ni viden. Pes se bo moral naučiti, da bo moral uporabiti svoje čutilo voha, svoj smrček, da bo prišel do nagrade – igre ali hrane. Ker pa smo seveda s psom trenirali tudi nakazovanje na »zaboj za nakazovanje«, bo pes kmalu naredil povezavo. In pričel uporabljati nos, da bo prišel do pomočnika.
Tako se naša »zgodba« počasi prične sestavljati. Psa smo učili gibanja oz. prečenja različnih ovir, ki so simulirale gibanje po ruševini, navajali smo ga na različne materiale in podlage, za gibanje, igro, najprej z vodnikom, potem s pomočnikom. Naučili smo ga, da se mora oddaljiti od vodnika, da pride do želene nagrade pri pomočniku in da mu vodnik z usmerjanjem pomaga, da bo prišel do cilja – hrane ali igre s pomočnikom. In seveda najbolj pomembno, naučili smo ga uporabljati njegov smrček!

 

Besedilo: Katja Skulj, dr.vet.med.; fotografije: arhiv ERPS
Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.

Naslednjič: Iskanje v snežni plazovini