Reševalni psi – 11. del

 

Posebnosti pri šolanju reševalnega psa za iskanje v ruševinah

Šolanje reševalnega psa za iskanje ponesrečenih v ruševinah ima svoje zakonitosti in se nekoliko razlikuje od šolanja reševalnega psa za iskanje pogrešanih oseb v naravnem okolju.
Osnovna razlika je, da reševalni pes ki najde ponesrečeno osebo pod ruševino, z njo nima vidnega kontakta. Pes se mora tekom procesa šolanja naučiti, da mora pri iskanju v ruševinah najdi lebdeči vonj človeka nad površino ruševine, ga zasledovati do točke, lokacije kjer je le-ta najmočnejši in potem to mesto označiti z laježem. V IRO&FCI pravilniku za delo reševalnih psov je nakazovanje z laježem opisano kot, citiram:“Pri oblajanju mora biti pes obrnjen k markerju oziroma k izvoru vonja. Lajanje naj bi bilo konstantno in v smeri markerja oziroma izvora vonja do prihoda vodnika, ki nakazovanje prekine. Pes se naj ne bi dotikal markerja. Pri zaprtih, za psa nedostopnih skrivališčih, naj bi pes z vedenjem jasno pokazal izvor vonja.”«
To pomeni, da moramo psa, tak način nakazovanja zasute ponesrečene osebe, naučiti. Bolj naravno za psa je, da nakaže izvor najmočnejšega vonja s kopanjem, saj s tem odpira poti, preko kateri vonj zasute osebe prihaja na prosto.
Druga razlika, če primerjamo iskanje pogrešanih oseb na terenu pa je, da mora reševalni pes, ki išče v ruševini obvladati gibanje po različnih, tudi zelo neprijetnih materialih: betonske plošče, opeke, železobetonske konstrukcije, gibanje po razbitem steklu, po salonitkah, drseči podlagi, železu, aluminiju … Kako psa to naučimo bom opisala v naslednjem članku.
Danes pa bom pisala o načinih, kako psa učimo natančnega, k izvoru vonja usmerjenega nakazovanja.

 

Začetki učenja nakazovanja

Pri učenju mladega psa nam je v pomoč, če treniramo tudi iskanje v snežni plazovini. Za psa je tudi lažje, saj v snegu ni toliko motečih vonjav. Princip izhajanja vonja izpod površine pa je podoben kot v ruševini. Le da pri iskanju v snežni plazovini pes ponavadi lahko s kopanjem pride do zasute osebe. Bolj natančno bom o šolanju psa za iskanje v snežni plazovini pisala v naslednjih člankih.
Način na katerega lahko učimo psa nakazovanja osebe, s katero ima le vonjski kontakt je uporaba “zaboja za nakazovanje”. Nemško govoreči temu pravijo “Anzeigekiste”, angleško govoreči pa “Alert box”. To je lesen zaboj, ki ima eni strani drsna vrata, ki se potegnejo gor, skozi njih se oseba-pomočnik skrije. Potrebujemo še enega pomočnika, ki vrata odpira. Za še boljše in bolj natančno nakazovanje je dobro, če imajo vrata spodaj manjša vratca, tako velika, da lahko pomočnik psa nagradi z igračo ali hrano. Pes pa skozi to odprtino (če so vratca odprta) tudi nakazuje, kar je začetna faza učenja nakazovanja na izvoru vonja, kjer pes nima fizičnega kontakta z osebo.

Osnova za delo je, da pes že obvlada nakazovanje odprte (ne zasute) pogrešane osebe z laježem. Pomembno je, da psu pokažemo, da je za temi vratci skrita oseba. Pes opazuje, kako se oseba skrije v zaboj, potem pa mu le-ta skozi odprtino pokaže hrano oz. igračo. Seveda bo pes želel priti do osebe, pojesti nagrado ali se z osebo poigrati. Ker je odprtina velika za pasjo glavo oz. gobec ne bo mogel priti do osebe. Ker je že naučen, da do svoje nagrade pride z laježem, se bo oglasil, zalajal in takrat ga pomočnik nagradi s koščkom hrane oz. mu da igračo. V tam namen je dobro, da je igrača daljša ali na vrvici, da se lahko oseba vleče s psom, ko je še v zaboju in to vse poteka skozi odprtino. S tem se pes navadi, da tudi brez fizičnega kontakta z osebo/pomočnikom po lajanju dobi svojo nagrado. Potem seveda podaljšujemo čas lajanja. V naslednjih fazah lahko dodamo določene ovire, ki jih damo okrog vrat in pes se mora »prebiti« do vonja osebe in tam nakazati. Z uporabo tega zaboja lahko utrjujemo tudi to, da se vodnik približa psu, ki osebo nakazuje. Saj bo tako vedno na izpitu, preizkušnji. Pomočnik, ki je skrit in inštruktor se morata dobro pogovorit, kdaj pomočnik psa nagradi. Inštruktor tudi vodi vodnika in mu daje navodila, kako naj se obnaša, kaj naj naredi, ali psa hvali z glasom, se ga dotika. Pes bo s tem načinom dela, povezal prihod vodnika z nagrado in bo, ko se bo vodnik približal še bolj vztrajal pri izvoru vonja in nakazoval z oblajanjem.

Z uporabo zaboja za nakazovanje pa lahko treniramo tudi še druge elemente iskanja oz. nakazovanja v ruševini. Pes naj bi ob najdbi vonja, ki prihaja iz ruševine, le-tega zasledoval do mesta, kjer je vonj najmočnejši. Pes naj bi kazal tudi vedenje, da si želi priti čim bližje izvoru vonja oz. pogrešani osebi. V ta namen lahko na odprtino zaboja/vrata namestimo različne ovire. Lahko je to samo tkanina, plastenke, pločevinke, ali pa kakšna trša snov. Za začetek uporabljamo stiropor, ki ga pes zlahka odkoplje, odrine in s tem pride do osebe. Potem pa vrata zaboja deloma zapiramo in uporabljamo tudi drug material. S tem bo pes razvil vedenje, da si bo vedno prizadeval priti kolikor se da blizu osebe oz. izvoru vonja.

 

Utrjevanje nakazovanja

Ob obiskovanju različnih seminarjev in izobraževanj v tujini sem od švicarskih kolegov, ki so vodniki reševalnih psov v vojski, spoznala še eno možnost učenja oz. utrjevanja nakazovanja z laježem pri iskanju pogrešanih oseb v ruševinah. V ta namen so izdelali poseben okrogel lesen pokrov, ki ima podobno funkcijo kot vrata zaboja za nakazovanje. Samo, da ga lahko uporabimo na razločnih terenih. Načeloma je velikosti oz. premera 1 meter, da se ga lahko uporabi na betonskih ceveh. Seveda pa domišljija tukaj nima meja in lahko ga uporabimo pri katerikoli ruševini, pol-porušeni opuščeni zgradbi, kamnolomu, kupu gradbenega materiala …
Ta pokrov ima večja vratca, skozi katero gre lahko pes in v teh še manjša – da se psa skozi njih nagrajuje s hrano ali igračo.
Švicarji so ta način razvili še naprej in betonsko cev vkopali v zemljo, tako da vonj izhaja resnično samo na temu lesenemu pokrovu.
Poleg nakazovanja z oblajanjem, lahko tako pri tem pokrovu kot tudi pri zaboju za nakazovanje treniramo tudi vedenje psa, da si želi priti do skrite osebe. Nemci imajo zato posebno besedo, ki se ne da z eno besedo prevesti v slovenščino – »Eindringenverhalten«. V prevodu to pomeni – »vedenje – želeti priti noter«. Zato lahko uporabimo pesek, stiropor ali podoben sipek material, ki ga namestimo pred vrata oz pokrov. Pes bo najverjetneje pokazal podobno vedenje kot pri iskanju v snežni plazovini. Pričel bo kopati, saj si s tem odpira vonjske kanale, obenem pa približuje skriti osebi. Ko pa bo prišel do trše podlage (vrat), katerih s kopanjem ne bo mogel odstraniti, bo pričel lajati.
Seveda pa lahko na različnih lokacijah, kjer treniramo iskanje v ruševini, improviziramo tak zaboj oz. prilagodimo skrivališče za pomočnika tako, da ga bo lahko odpiral oz. bo imel odprtino skozi katero bo nagradil psa.

Besedilo: Katja Skulj, dr.vet.med.; fotografije: arhiv ERPS
Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.

Naslednjič: Učenje gibanja in usmerjanja po ruševini