Usmerjanje

Oddaljevanje psa
Poleg oblajanja je usmerjanje drugi najpomembnejši element šolanja reševalnega psa. Pes se bo sicer, glede na svojo naravo in dejstvo, da ga vodijo vonjave, zanesljivo sam od sebe gibal po terenu. Ampak od reševalnega psa se pričakuje, da bo po navodilih vodnika preiskoval teren levo in desno, od smeri hoje vodnika in se oddaljil cca 40 – 50 metrov. Tako gibanje pa večini psov nekako ni naravno. Mogoče le šarivcem, saj so s takim načinom gibanja iskali ustreljeno divjad. Ampak tudi pri njih je to gibanje bolj naključno. Da to, v procesu šolanja reševalnega psa, lahko dosežemo imamo več različnih vaj in seveda veliko različnih načinov. Pri nekaterih načinih lahko vodnik in pes trenirata sama, pri drugih potrebujemo pomočnike.
Osnovno učenje usmerjanja

Usmerjanje na kantice

Usmerjanje na travniku
Naš cilj je, da se bo reševalnih pes od vodnika oddaljil v nakazani smeri, brez večjih odmikov s smeri. Seveda pa ni smisel tega, da pes samo teče v nakazani smeri, še vedno mora uporabljati nos in aktivno iskati.
En izmed načinov osnovnega učenje oddaljevanja v nakazani smeri je z uporabo kantic. Ta način so iznašli Švicarji. Potrebujemo kantico (lahko od barve, hrane …), najboljše je, da so bele barve, da bodo na travi dobro vidne. Psa imamo na vrvici in na kantico položimo košček hrane, tako da pes to vidi. Potem ga odpeljemo korak, dva stran in z vidnim poveljem (dvignjena roka) ali slušnim poveljem, ki ga bomo imeli za usmerjanje psu dovolimo, da gre do kantice in poje hrano. Seveda moramo biti levo ali desno od kantice, torej da pošiljamo psa od sebe na levo ali desno stran, glede na našo smer hoje. Saj je smisel, da se bo pes oddaljeval levo in desno od vodnika.
Naslednji korak je, da postavimo kantice levo in desno od sebe. Psa pustimo na sredini in nesemo hrano na obe. Najprej pošljemo na tisto kantico, na katero smo dali nazadnje košček hrane. Potem podaljšujemo razdaljo. Dodamo kantice, ne samo levo in desno, ampak jih položimo na levi strani in desni strani po tri. S tem mi hodimo v smeri, psa pa pošiljamo levo in desno. Tu moramo biti previdni, da nam pes ne uide na katero drugo kantico, ampak gre kamor ga pošljemo. Pri tem načinu nam seveda tudi lahko pomaga pomočnik, ki polaga hrano na kantice in skrbi, da pes na poje hrane s kantice, na katero ga vodnik ni poslal.
Najprej treniramo na travniku, potem prestavimo v pregleden gozd in kasneje v normalno poraščen gozd.
Seveda, pa lahko ta način učenja tudi povežemo tudi z nakazovanjem. Recimo tri krat pošljemo psa na kantice, na koncu pa je pomočnik, ki jo pes oblaja.
Lahko bi namesto hrane na kantice položili tudi igračo, ki nam jo pes prinese. Pomembno je, da psa s tem načinom navadimo, da se oddalji v nakazani smeri, tudi 50 metrov.
Učenje usmerjanja s pomočniki

Usmerjanje v gozdu
Drug način usmerjanja je, da imamo dva ali več pomočnikov. Začnemo na travniku oz. zelo preglednem gozdu. Vodnik s privezanim psom stoji na sredini in dva pomočnika zraven njega. Vsak ima nagrado za psa – hrano ali igračo. Najprej se prva oseba oddalji od vodnika, npr. na levo, v ravni smeri, cca 20 korakov in počepne, se usede. Vodnik pošlje psa, da osebo oblaja. Oseba psa nagradi, se na kratko poigra oz. da hrano. Potem imamo dve možnosti, vodnik gre do psa in ga odpelje na sredino ali pa psa pokliče k sebi. Ga na sredini zopet priveže in sedaj se druga oseba oddalji v desno, prav tako cca 20 korakov. Sledi oblajanje in igra oz. hrana. Med tem se prva oseba premakne cca 10-20 korakov naprej, vzporedno z gibanjem vodnika. Vodnik psa pokliče oz. ga pripelje na sredinsko linijo in pošlje zopet proti prvi osebi. Glede na to, da se mora pes pri tej vaji oddaljiti in še oblajati, naredimo 4 – 6 pošiljanj.
Podoben način (ki ga uporabljajo Avstrijci in Nizozemci) je, da pomočnika večinoma stojita in ko pride pes do njiju dasta samo košček hrane, pes ne oblaja. Občasno pa se usedeta oz. počepneta in takrat pes oblaja. Tako lahko naredimo več ponovitev, saj pes ne oblaja vsakič.
Vsak inštruktor mora za določenega vodnika in psa najti način, ki ustreza psu. Lahko pa seveda kombinira različne načine.
Usmerjanje mimo vodnika

Drsna zanka
Še en element učenja usmerjanja je pomemben za iskanje na izpitu, preizkušnji ali pa resnični iskalni akciji. Ta element je, da vodnik lahko psa pokliče oz. pes se sam vrača proti vodniku na osnovno linijo in vodnik ga mimo sebe pošlje preiskovati na drugo stran poti oz. smeri hoje.
En izmed načinov na katerega to lahko naučimo je opisan zgoraj – pošiljanje na kantice, kadar uporabimo hrano.
Druga možnost pa je, da nekoliko modificiramo učenje usmerjanja s pomočniki. Ko pes pride do pomočnika in ga oblaja, sledi hrana ali igra. Medtem vodnik pride do osebe, psu vzame igračo in ga priveže na poseben način – z drsno zanko. Lahko na ovratnico, lahko direktno na vrat. Bistvo te zanke je, da pomočnik spusti samo en konec in s tem »spusti« psa. Vodnik se vrne na izhodišče oz. sredinsko linijo in pokliče psa, takrat pomočnik spusti en konec drsne zanke in pes teče k vodniku. Ko je pri vodniku, ga vodnik brez ustavljanja pošlje naprej na drugo stran, kjer je že drugi pomočnik. Sledi oblajaje, nagrada in isti postopek pri tem pomočniku. Tako psa naučimo načina gibanja mimo vodnika in preiskovanja levo in desno od vodnika. Če to veliko treniramo, je tak način gibanja med iskanjem psu nekako naraven in se že sam tako oddaljuje. Ko se vrne s preiskovanja levo od vodnika, že sam prečka vodnikovo linijo in preiskuje še desno stran.

Usmerjanje mimo vodnika
Oblajanje dveh psov
Naslednji element, katerega moramo naučiti reševalnega psa, ki bo sodeloval na resničnih reševalnih akcijah je skupno oblajanje ene osebe. Na vajah in tudi resničnih akcijah se lahko zgodi, da bosta istočasno do osebe prišla dva psa. Tega morajo biti reševalni psi navajeni in ne sme priti do konfilkta. Še bolj »nevarna« je situacija, da bi oba psa zapustila najdeno osebo, ker bi se konfliktu izognila. Torej je potrebno v procesu šolanja pse naučiti tudi, kako ravnajo v takem primeru.
Pričnemo tako, da pomočnik vzame nagrade (igrača, hrana) od obeh psov. Vodnika imata pse na vrvici in jih počasi pripeljeta do pomočnika, tako da oba psa prideta istočasno. Pomočnik je na začetku lahko kar v stoječem položaju. Pomočnik psoma pomaga, da pričneta oblajati. In jih po nekaj laježih nagradi. Potem lahko pomočnik počasi menja položaje. Vodnika pse odpeljeta dlje in jih spustita. Ko vidimo, da se psa počutita suvereno kljub temu da oblajata drug poleg drugega, lahko povečamo razdaljo in naredimo to vajo kot pravo oblajanje. Vloga pomočnika je tu zelo pomembna, imeti mora dober občutek.
Iskanje v strelcih

Iskanje v strelcih
Končni cilj šolanja reševalnega psa za iskanje pogrešane osebe v resničnih iskalnih akcijah je iskanje v strelcih. S tem poimenujemo način preiskovanja terena, ki ga vodniki ERPS najpogosteje uporabljamo na iskalnih akcijah.
Za ta način iskanja moramo vodnika in seveda tudi reševalnega psa navaditi iskanja v skupini. Vodniki se postavijo načeloma 50-70 metrov narazen, odvisno od terena, poraščenosti. S tem morajo psi preiskovati teren 25-35 metrov levo in desno od vodnika. Navajeni morajo biti, da se med iskanjem srečujejo. Pomembno je, da je ves teren pokrit. Levi in desni, včasih tudi sredinski vodnik, imajo GPS napravo in s tem lahko potem tudi na zemljevidu označimo kateri del teren je preiskan.
Vodniki se na skupnih vajah navadijo hoje v strelcih. Vedno se določi po kateri osebi se skupina ravna. Vsak vodnik mora vedno videti ali biti v slušni oz. radio povezavi s svojim levim in desnim »sosedom«. S tem se tudi skrbi za varnost. Če ima kateri od vodnikov nepregleden ali težji teren, potem ustavi vrsto, da pes lahko teren pregleda oz. da vodnik prečka težek teren.
Pri iskanju v strelcih je potrebno zelo veliko usklajevanja in koordinacije.
Tukaj lahko vidimo, zakaj so vsi posamezni elementi, ki smo jih opisali v prejšnjem članku in tukaj pomembni. Pes mora seveda osebo, do katere pride oblajati. Če prideta do osebe dva psa naenkrat, morata oba (ali vsaj eden) oblajati. In psi morajo preiskovati teren, ne da bi se motili, saj teren med dvema vodnikoma v bistvu preiskujeta dva psa.
Besedilo: Katja Skulj, dr.vet.med.; fotografije: arhiv ERPS
Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.
Naslednjič: Iskanje v ruševini