Učenje vaj – 3. del

 

Gugalnica in prinašanje predmeta sta dve izmed težjih vaj v RO. V starejši različici pravilnika RO se je gugalnica pojavila že v razredu RO-1, vendar je bila zaradi zahtevnosti prestavljena v razred RO-2. Največ težav se pojavi, če psu prehitro pustimo, da oviro izvede samostojno, ali pa nam na gugalnico pobegne sam. Pri tem se gugalnica hitro prevesi in ob stiku s tlemi močno zaropota, pes pa se tega ustraši in noče več na oviro. Učenje vaje prinašanje predmeta pa vzame kar nekaj časa. Pri psih, ki so že vajeni lovljenja in prinašanja igrač, predznanje prinašanja samo še dodatno izoblikujemo, pri tistih, ki jih igrače ne zanimajo, pa imamo nekaj več dela, saj jih moramo posebej naučiti pobiranja in držanja predmeta.

Gugalnica

Vodnik psa v položaju poleg pripelje do gugalnice. Pes se povzpne na gugalnico, se na njeni sredini ustavi in počaka, da se gugalnica prevesi, nato pa se po drugi strani gugalnice spusti na tla. Ves čas izvajanja vaje mora spremljati vodnika v položaju poleg.
Pri učenju te vaje je potrebno nekaj previdnosti, saj lahko naglo guganje in ropotanje gugalnice psa prestraši. Če hoje po podobnih ovirah še ni vajen, z njim najprej vadimo na deski podobnih dimenzij, kot jih ima gugalnica. Desko najprej položimo na tla in vodimo psa čeznjo s pomočjo priboljška, vendar vedno tako, da pes prehodi vso desko od začetka do konca, brez vmesnih stopanj na tla. Težavnost nato stopnjujemo tako, da desko na enem koncu rahlo dvignemo (npr. položimo na mizo) in tako spet vodimo psa gor in dol. Ko je pri hoji po deski že zanesljiv, je čas, da mu predstavimo gugalnico. Na začetku je vajo dobro delati s pomočnikom, ki stoji na nasprotni strani vodnika in preprečuje psu, da bi na drugi strani skočil z gugalnice ali z nje padel. Psa s pomočjo priboljška počasi vodimo na gugalnico. Vmes ga tudi nagrajujemo. Na sredini gugalnice psa ustavimo, z eno roko pridržimo gugalnico in jo počasi prevesimo. Z drugo roko psa še vedno vodimo in nagrajujemo. Ko je gugalnica varno položena na tla, psa odpeljemo naprej.
V nadaljnjem procesu učenja gugalnico spuščamo vedno hitreje, da se pes navadi na guganje. Na koncu jo začnemo, tik preden se dotakne tal, spuščati iz rok, da se pes navadi še na zvok, ki nastane, ko se gugalnica dotakne tal. Pri učenju te vaje nikoli ne prehitevajmo; pes jo lahko izvede samostojno šele, ko je pri njeni izvedbi z našo pomočjo že zelo samozavesten in nima nobenih zadržkov. Na koncu oviro povežemo še z vajo poleg. Pri tem moramo biti posebej pozorni na to, da pes ne hiti na gugalnico že pred našim poveljem, ampak se povzpne nanjo v položaju poleg.

Prinašanje predmeta

Asistent neopazno položi predmet na tla za vodnikovim hrbtom, tako da ga pes ne vidi. Na razdalji 10 m od predmeta, ki je lahko igračka, prinosilo, rokavica ali kaj podobnega v velikosti približno 10 x 10 cm, vodnik in pes izvedeta obrat za 180° po lastni izbiri, nato pes sede ob vodniku. Vodnik zatem psa pošlje naprej po predmet. Pes predmet pobere in ga v gobcu prinese do vodnika ter pred njim sede. Vodnik mu predmet vzame iz gobca ter ga odloži na stojalo, nato pa s psom skupaj nadaljujeta progo.
Vajo pri učenju razdelimo na več delov. Najprej moramo psa naučiti predmet prijeti in držati. Pri psu vzbudimo zanimanje za predmet v igri. Na začetku lahko potrjujemo že zanimanje za predmet, nato učenje stopnjujemo v dotikanje predmeta z gobcem in prijemanje predmeta. Ko pes že zanesljivo grabi predmet z gobcem, začnemo držanje predmeta podaljševati. Kasneje držanju predmeta dodamo še vajo sedi. Velika verjetnost je, da bo pes ob povelju sedi predmet izpustil, zato poskusimo na začetku povelje sedi le nakazati z začetkom besede sedi (»ssse«) ali s kretnjo, ki označuje sedi. Ko pes obvlada držanje predmeta in usedanje, je čas, da se lotimo učenja predaje predmeta v roke na povelje. Povelje spusti uvedemo tako, da psu, ki drži predmet, ponudimo priboljšek. Pes bo predmet spustil in vzel priboljšek, mi pa v trenutku, ko predmet izpusti, rečemo »spusti«. Nato primemo predmet ali podenj podstavimo roke, tako da bo pes vanje spustil predmet, ter psu pri tem poveljujemo »spusti«. Od te točke naprej nagrajujemo samo lepo predajo predmeta v roke in ignoriramo spuščanje predmeta na tla. Držanje predmeta in čakanje na povelje spusti utrjujemo še v položaju sedi ter s približevanjem rok in sklanjanjem proti psu, saj ne želimo, da bi pes že vnaprej izpustil predmet, ker bi predvidel, da sledi predaja predmeta.
Pes mora po predaji predmeta pred nami mirno obsedeti in počakati, da predmet pospravimo ter poveljujemo »poleg«. Vajo utrjujemo tako, da izmenično vadimo približevanje rok brez predaje predmeta, predajo predmeta in mirno sedenje ob pospravljanju predmeta. Zdaj je na vrsti učenje prinašanja predmeta z določene razdalje. Psu predmet mečemo na tla, najprej v svojo bližino, nato vedno bolj daleč. Najprej potrjujemo samo prinašanje predmeta k nam in predmet le zamenjamo za priboljšek. Nato predmet postavimo na tla tako, da nas pes vidi. S psom se od predmeta oddaljimo in ga iz osnovnega položaja pošljemo po predmet. Na naslednji stopnji prosimo pomočnika, naj predmet položi na tla za nami, tako da ga pes ne bo videl. S psom v položaju poleg se nato postavimo nasproti predmetu in pošljemo psa naprej ponj. Razdalja naj bo sprva majhna, da pes zagleda predmet takoj potem, ko ga pošljemo ponj, nato pa jo postopoma povečujemo do približno 10 m. Šele ko pes obvlada vse dele vaje, vajo povežemo v celoto.

Menjava smeri zadaj/spredaj/med nogami

V razredu RO-4 se pojavi kar nekaj vaj, ki služijo menjavi smeri psa z leve na desno ali obratno. Pes mora znati menjavo smeri pred vodnikom, za njim ali tako, da gre na drugo stran med vodnikovimi nogami. Vse menjave smeri učimo tako, da psa z roko vodimo v želeno smer. Pri menjavi smeri med nogami začnemo s psom v položaju poleg in stopimo z desno nogo naprej. Medtem ko stojimo v razkoraku, z desno roko med nogami zvabimo psa na drugo stran. Kadar je pes na naši desni strani, pa ga med nogami povabimo na drugo stran, tako da stopimo z levo nogo naprej. Tako lahko nemoteno nadaljujemo korak, pes pa se nam pridruži na drugi strani. Menjavo smeri zadaj pes izvede tako, da zaostane za vodnikom in se mu pridruži v položaju poleg na drugi strani. Menjavo smeri spredaj pa pes izvede tako, da prehiti vodnika. Pri tej menjavi se lahko pri učenju pojavi nekaj težav pri vodenju večjih psov, saj roke ne moremo stegniti tako daleč naprej. V tem primeru si lahko pomagamo s tarčo na palici (t. i. target stick). Pes s smrčkom sledi tarči na palici in tako ga s »podaljšano« roko lahko odpeljemo dovolj daleč predse, da nemoteno izvede menjavo spredaj.

 

 

Besedilo: Maja Lončar
Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.