Reševalni psi – 8. del

Določila pravilnika

Z IRO&FCI pravilnikom, ki je v veljavi od leta 2012, sta se poslušnost in premagovanje ovir korenito spremenila. Sedaj sta ti dve disciplini združeni v eno, s tem da je poudarek na premagovanju ovir. S tem se je nekoliko spremenilo tudi učenje teh vaj.

Tako sedaj disciplina B (poslušnost in premagovanje ovir) zajema naslednje vaje poslušnosti: prosta vodljivost (s preizkusom strelomirnosti in prehodom skozi skupino), vodenje na daljavo, katero bom v nadaljevanju podrobno opisala, prinašanje vodnikovega predmeta, odlaganje z motenjem ter vaje premagovanja ovir: most na sodih, lestev, sestavljen tunel, usmerjanje na daljavo in prenos psa.

 

Navajanje psa na terenske ovire

Vodniki reševalnih psov, ki šolajo že svojega drugega ali celo tretjega psa za reševalnega psa, dobro vedo kako pomembno je navajanje mladička in kasneje mladega psa na različne podlage, ozke prehode, hojo po hlodih, plezanje po skalah, učenje ravnotežja na manjših površinah, privajanje na višino, hojo po nestabilni podlagi. Seveda pa je zelo pomembno, da vse to prilagodimo trenutni starosti psa, njegovi velikosti, fizičnim zmožnostim. Predvsem pa, da smo zelo previdni, da se mladiček ne prestraši, ne pade, skratka da nima slabih izkušenj.

Za učenje oz. navajanje na različne podlage lahko uporabimo karton, rešetke, pločevino, plastiko, stiropor, kovino, palete, polivinil … domišljija tu nima meja. Psu moramo vsako tako novo podlago predstaviti kot nekaj zelo pozitivnega, najlažje je to narediti s hrano. Pričnemo z manj »neprijetnimi« podlagami. Seveda pa je od psa do psa odvisno kaj je to. Mogoče za začetek karton, plastika in šele kasneje podlago, ki ropota (pločevina), ki je neprijetna za stanje (rešetke). Pripeljemo psa s hrano do te podlage in ga povabimo na njo. Najboljše je, da se obnašamo kar se da nevtralno, da z našim vedenjem ne damo psu informacije, da je sedaj to nekaj posebnega. Ko pes z veseljem stopi gor, ga nagradimo. Potem lahko delamo prehode čez to podlago. Druga možnost pa je, da uporabimo kliker in metodo »shapinga« oz oblikovanja vedenja. Da psu pustimo, da sam raziskuje to podlago in nagrajujemo vsako interakcijo z njo, pogled, dotik z nosom, tačko in v končno fazi korak nanjo.
Poleg različnih podlag je priporočljivo, da mladega psa navajamo tudi na hojo po podrtih drevesih, ožjih deskah – najprej na tleh, potem pa postopoma dvigujemo.
Za urjenje ravnotežja lahko uporabimo manjše in večje skale, na katere pes zleze. Seveda pa mora biti vsaka taka vaja ponovljena večkrat in vedno nagrajena. Predvsem pa moramo paziti, da pes z višjega mesta ne bo sam skočil.

Za reševalnega psa je pomembno, da nima težav s prehodom skozi različne ožine. Največkrat se za trening uporablja cevi iz različnih materialov – plastika, beton, kovina, les.

V pravilniku je od leta 2012 nova vaja – prehod skozi ohlapen tunel. Podoben je tistemu za agility, samo da je dolg 6 metrov. Tri metre je togega vhoda in potem 3 metre ohlapnega materiala. Bistvo je, da pes pri prehodu material privzdigne, se na nek način »prebije« skozi tunel. V ta namen se lahko z mladim psom »igramo igrico« kako zlesti izpod brisače, rjuhe. Psu pokrijemo glavo z rjuho ali brisačo in mu potem z privzdigovanjem pokažemo, kako lahko zleze ven.

Posebne vrste so tudi ovire, ki so nestabilne, ki se premaknejo, ko pes skoči na njih. To »simulira« vaja most na sodih. Za začetek lahko uporabimo desko, ki je podprta na koncih in ko jo pes prečka, se malo usloči. Psa ves čas nagrajujejo s hrano in opazujemo njegovo reakcijo. Če je do tega indiferenten potem lahko otežimo vajo. V naslednji fazi uporabimo desko na sodih, ki pa so deloma zablokirani, da se deska ne premakne preveč. Psa učimo počasnega in ne preveč ihtavega doskoka na desko, saj se bo s tem manj premaknila.

Za psa je tudi ena izmed psiholoških težav, da se mora gibati nad višino vodnikove glave. Zato ga moramo na to navajati postopoma. Tako, da ovire dvigujemo najprej tako visoko, da jih vodnik doseže z roko in lahko psa nagrajuje. Potem pa tudi višje.

 

Prenos psa

Ta vaja ima zelo pomemben praktični pomen pri reševalnem psu. V resničnih akcijah je potrebno psa včasih dvigniti na transportno sredstvo, velikokrat ga prevzame druga oseba, da se tudi vodnik povzpne. Zato moramo reševalnega psa, pa naj si bo mladička ali odraslega psa, zelo hitro navajati na to, da ga dvignemo v naročje. Da je miren, se ne upira. Zopet si pomagamo s hrano. Najboljše je, če imamo pomočnika, ki psa hrani medtem ko ga mi dvignemo. Za začetek počnemo vse na mestu. Potem pa se s psom v naročju tudi premikamo. Psa moramo navaditi tudi na predajo drugi osebi. Pes ne sme kazati nobene agresije ali strahu. Mirno se mora prepustiti, da ga vodnik preda drugi osebi. Najboljše je, da ga potem vodnik nagrajuje s hrano.

Zelo pomembno je, da reševalnega psa navadimo tudi poseben način prenosa. To je na vodnikovih ramenih. Tu je najboljše če delamo s pomočnikom, ki bo psa hvalil in nagrajeval. Psa damo na višjo podlago, vodnik gre z glavo pod trebuh oz. prsni koš psa, sprednje tace prime z eno roko, zadnje z drugo in psa dvigne na svoja ramena. Tako lahko vodnik nosi tudi poškodovanega psa dalj časa.

Lestev

Reševalni pes se mora tekom šolanja privaditi tudi hoji po lestvah. Za začetek učenja uporabimo lestve s širšimi klini, vodoravnimi, pa tudi lestev je nizko in vodoravno. Pes potrebuje nekaj časa, da se prične »zavedati« svojih zadnjih nog. S tem jih začne prestavljati in aktivno iskati prečke. Paziti moramo, da pes nima slabe izkušnje – padec med prečke ali da ne seskoči z lestve. K temu, da se pes lažje nauči premagovati lestev, pripomore tudi to, da s psom delamo določene vaje za zavedanje zadnjih nog – recimo hoja vzvratno, hoja nazaj na višjo podlago, mogoče tudi »stoja« ob zidu.
Zelo pomembno je, da psa v procesu šolanja navadimo tudi hoje po bolj zahtevnih lestvah, z okroglimi prečkami, kovinskih, pod večjim kotom, na večje višine.

Usmerjanje na daljavo – detaširanje

Je zopet priprava psa na delo na ruševini ali pa tudi v naravi. Je način s katerim vodnik lahko pošlje psa na določeno točko tudi na večjih razdaljah.
Vaja v pravilniku je opredeljena takole: 3 »mize« so razporejene v kotih pravokotnega trikotnika s stranico 40 metrov. Na sredini teh miz je stožec ali druga markantna točka (guma, stol …). Vodnik stoji od te točke oddaljen 20 metrov in je približno malo izven ene stranice trikotnika. Z žrebom se določi vrstni red miz. Vodnik mora psa najprej poslati do stožca in potem na vse tri mize v izžrebanem zaporedju.
Pri tej vaji se pokaže kakšen je odnos vodnika in psa, saj mora pes upoštevati navodila vodnika na veliki razdalji.
Prvi korak pri učenju te vaje je, da psu predstavimo »mizo«. Najlažje to naredimo s klikerjem in shapingom. Stojimo v bližini mize in čakamo, da pes pokaže aktivnost povezano z mizo – pogled, dotik s smrčkom, tačko in v zadnji fazi skok na mizo – kar seveda bogato nagradimo. Ko pes to vedenje ponavlja, pridružimo povelje za to dejanje – skok na mizo. S takim načinom učenja dobimo psa, ki si bo prizadeval kakor se le da hitro priti na mizo. Naučiti ga moramo še tega, da nagrado vedno prinese vodnik do psa, ki je na mizi. Torej delamo sprva na majhni razdalji, ki jo postopoma povečujemo. Istočasno učimo tudi teka in ustavljanja pri stožcu. Najlažje na podoben način. Naslednji korak je učenje teka iz mize na mizo, pa od stožca na prvo mizo. In ko imamo te delčke narejene, sestavimo vajo v celoto. Seveda pa tudi pri psu, ki vajo že zna, občasno treniramo po delčkih in tudi vsakega posebej nagrajujemo. S tem utrjujemo vajo.

Besedilo: Katja Skulj, dr.vet.med.; fotografije: arhiv ERPS

Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.
Naslednjič: Iskanje pogrešanih oseb