Reševalni psi – 7. del

Določila pravilnika

Kot sem opisala v prejšnjem članku, je zelo pomembno, da je reševalnih pes res dobro in zanesljivo vodljiv. Vendar lahko rečemo, da je med učenjem vaj, kot jih določa mednarodni IRO&FCI pravilnik za delo reševalnih psov, po katerem se v ERPS (Enote reševalnih psov Slovenije), opravljajo izpiti in osnovno vodljivostjo ter poslušnostjo psa le razlika.
S pravilnikom, ki je v veljavi od leta 2012 sta se sicer poslušnost in seveda tudi premagovanje ovir korenito spremenila. Sedaj sta ti dve disciplini združeni v eno, s tem da je poudarek na premagovanju ovir. S tem se je nekoliko spremenilo tudi učenje teh vaj.
Tako sedaj disciplina B (poslušnost in premagovanje ovir) zajema naslednje vaje poslušnosti: prosta vodljivost (s preizkusom strelomirnosti in prehodom skozi skupino), vodenje na daljavo, katero bom v nadaljevanju podrobno opisala, prinašanje vodnikovega predmeta, odlaganje z motenjem ter vaje premagovanja ovir: most na sodih, lestev, sestavljen tunel, usmerjanje na daljavo in prenos psa.
Če primerjamo z vajami poslušnosti za osnovni izpit BBH v osnovi ni velikih razlik. Shema proste vodljivosti je skoraj enaka programu BBH oz IPO. Velika razlika je pri skupini. Pri izpitih reševalnega psa sta v skupini dve osebi s psoma (samcem in samico), vodnik psa, ki odlaga in še ena oseba. Gibljejo se v krogu v smeri urinega kazalca. Vodnik mora s psom obkrožiti skupino v nasprotni smeri urinega kazalca, za zaustaviti nato sodnik ustavi skupino. Vodnik s psom mora potem, v obliki osmice, obkrožiti dve osebi v skupini.
Vaja vodenje na daljavo je, lahko bi rekli mešanica rally obedienca in obedienca. Vodnik gre s psom, v položaju poleg, 10-15 korakov in poveljuje sedi. Od psa se potem oddalji 40 korakov. Na znak sodnika pokliče psa k sebi in ga na polovici poti ustavi s poveljem prostor. Pes se mora čimprej uleči. Na ponovni znak sodnika vodnik psa »dvigne« v položaj stoj in na ponovni znak odpokliče do sebe. Če primerjamo z vajami v gibanju, ki so v programu BBH in tudi IPO, je ta vaja precej zahtevnejša in ima veliko delov.
Prinašanje vodnikovega predmeta je v osnovi podobno vaji prinašanja lesenega prinosila pri IPO programih. A kot že ime pove, mora reševalnih pes prinesti »rabljen« vodnikov predmet. To je lahko dežnik, etui za očala, baterija, čevelj, copat, povodec … Skratka vodnikov predmet, ki ne sme biti »predelan«, npr. da je dežnik polepljen z lepilnim trakom ali ovit z vrvjo.
Ovire bom bolj natančno opisala naslednjem nadaljevanju.

Učenje poslušnosti

Kot je razvidno in zgornjega odstavka je učenje vaj poslušnosti za reševalnega psa kar kompleksno. Predvsem je pomembno, da vse vaje »razdelimo« v posamezne odseke vaje, delčke in psa najprej naučimo vsakega posebej.
Seveda začnemo s tem, da psa naučimo kaj je osnovni položaj. Veliko teh vaj lahko treniramo na samo enem kvadratnem metru. Saj lahko koncentracijo v osnovnem položaju treniramo na mestu. V veliko pomoč nam je lahko ogledalo, saj lahko položaj in koncentracijo psa opazujemo, ne da bi pri tem s telesom psu nevede dajali dodatne informacije. Ko je pes sposoben koncentracije na mestu daljši čas, recimo da preštejemo do 100, potem je dobro imeti pomočnika. Le-ta bo potem predstavljal motnje in bo na različne načine poizkušal pridobiti pozornost psa. Pomembno je, da smo mi oz. nagrada, ki jo bo pes dobil za pozornost, za psa bolj zanimivi kot motnje iz okolice. Ko smo psa naučili daljše koncentracije, kljub motnjam iz okolice moramo naučeno generalizirati. To pomeni, da prenesemo naučeno v različne situacije – na drug travnik, poligon, drugačne motnje iz okolja, delo ob prisotnosti drugih psov …
Seveda je zelo pomembno tudi učenje obratov, tako levo in desno za 90 stopinj, kot tudi obrat levo okrog (180 stopinj). Če je pes dobro osvojil osnovni položaj, se bo vedno želel pomakniti v ta, za njega edini pravilen položaj.
Zelo pomembno je, da se tudi učenju pravilnika prehoda skozi oz ob skupini, posebej posvetimo. Je pa tudi res, da moramo imeti za tak trening pomočnike, vsaj 2, najboljše pa 4 in seveda tudi pse. Težko od psa zahtevamo, da nam bo na izpitu pokazal vajo, katero sploh nismo učili. Če smo učenju osnovnega položaja in hoje poleg posvetili zadosti časa in jo utrdili tudi ob motnjah, potem bo tudi učenje prehoda skozi skupino lažje. Saj je skupina iz ljudje in psi v skupini za psa le ena izmed motenj.

Vodenje na daljavo

Ta vaja je za psa zelo zahtevna. Pes mora prikazati vse tri položaje – sedi, prostor, stoj oz. menjavo položaja. Pri prvem in drugem odpoklicu mora z enako hitrostjo teči proti vodniku. Iz galopa se mora čimprej ustaviti in uleči.
Za učenje te vaje je pomembno, da psa naučimo menjave položajev. Torej vse kombinacije med sedi, prostor in stoj. Za to si lahko naredimo poseben pripomoček – okvir, ki psa fizično omeji in lahko samo v tem »prostoru« menja položaje. Lahko pa to treniramo na nekem višjem mestu – mizi. Najlažje je to vajo naučiti z vabljenem (luring), pri čemer psa s hrano povabimo v položaj. Recimo iz ležečega položaja v sedi tako, da gremo s hrano pred gobcem navzgor. Pes bo hrani sledil in ko sedi ga nagradimo. Pomembno je, da treniramo vse kombinacije in da v fazi učenja nagradimo vsako spremembo položaja. Saj pes poveže nagrado le s svojim zadnjim vedenjem. Pri tej vaji si lahko poleg slušnega povelja pomagamo tudi z vidnim. Psi veliko bolje reagirajo na našo neverbalni komunikacijo.
Naslednji korak je, da psa naučimo sedi v gibanju. To je pravzaprav osnovna vaje že iz programa BBH. S to razliko, da tu psa iz položaja sedi, potem tudi odpokličemo.
Ker moramo pri tej vaji psa pri prvem odpoklicu ustaviti v položaj prostor, moramo to trenirati kot svoj delček vaje. Metode so različne. Podobno vajo imajo tudi v obediencu in rally obediencu. Skrivnost tega je, da najdemo pravo razmerje med odpoklicem do sebe in nagrado ter ustavljanjem v prostor in nagrado za ta položaj. Od psa je odvisno, kaj moramo več trenirati. Pes, ki po nekaj ponovitvah predvideva, da bo po odpoklicu sledil prostor in se že sam ustavlja ali celo vleže, bo potreboval več treningov odpoklica do vodnika. Pri psu, ki se težko ustavlja na poti do vodnika, bomo morali več in bolj natančno trenirati. Najprej na manjše razdalje, ki jih potem povečujemo.
V nadaljnji fazi pa združujemo delčke v večje dele in potem v celoto.

Prinašanje vodnikovega predmeta

Tudi to je vaja, ki je sestavljena iz veliko delčkov in kompleksna. Če smo zelo analitični jih lahko najdemo celo 13 ali več. Če razdelimo: usedanje, ko se vodnik ustavi, mirno sedenje, ko vodnik meče predmet, čakanje na vodnikovo povelje za prinašanje, hiter tek do predmeta, hitro pobiranje predmeta, takojšen in hiter tek do vodnika, mirno držanje predmeta (brez pregrizovanja), ustavljanje pred vodnikom brez dotika, mirno držanje predmeta, spuščanje oz. predajanje predmeta vodniku, mirno sedenje pred vodnikom do povelja za osnovni položaj, prehod v osnovni položaj.
In vsakega od teh delčkov moramo učiti ločeno in posebej. Ko pes obvlada dva ali tri jih pričnemo povezovati.

Odlaganje z motenjem

Pri tej vaji je pomembno da psa, v fazi učenja, naučimo tudi pravilnega prihoda do mesta za odlaganje, kot tudi prihoda vodnika in čakanja na povelje sodnika za osnovni položaj. Velikokrat se temu posveti premalo pozornosti.

 

Besedilo: Katja Skulj, dr.vet.med.; fotografije: arhiv ERPS

Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.

Naslednjič: Kako reševalnega psa učimo premagovanja različnih ovir