Reševalni psi – 6. del

Zgodovina

Če pogledamo malo v zgodovino lahko vidimo, da so se vaje poslušnosti ter tudi premagovanja ovir spreminjale skozi leta. V Sloveniji je bil prvi Pravilnik za preizkušnjo usposobljenosti reševalnih psov in njihovih vodnikov sprejet leta 1990. V tem pravilniku so bile vaje poslušnosti le del izpita šolanega reševalnega psa 1. stopnje – iskanje v ruševini (ISP-R1). Vaje so se bistveno razlikovale od takratnega B ali IPO izpitov. Vaje premagovanja ovir ali kot je bilo takrat to v pravilniku poimenovano – vodljivost preko ovir in usmerjanje pa je bilo pri vseh treh stopnjah izpitov iskanja v ruševini.
Pravilniki za izpite reševalnih parov (vodnik in pes) v tujini so se tudi razlikovali od države do države in celo v državi znotraj organizacij. Pravzaprav je tako še danes.
Z ustanovitvijo mednarodne organizacija za reševalne pse – International Rescue dog Organisation (IRO) se je sprejel tudi mednarodno priznani pravilnik za delo reševalnih psov. Pravzaprav je bil to avstrijski pravilnik, ki so ga nekoliko priredili. Organizacija IRO je pripravila pravilnik leta 1994, ko ga je potrdila tudi mednarodna kinološka zveza FCI. V Sloveniji je, po preizkusni dobi, stopil v veljavo leta 1999. Vaje poslušnosti so bile podobne izpitu IPO, le prinašanja čez plezalno steno ni bilo, bila pa je vodljivost na vrvici. Vaje premagovanja ovir so vsebovale lestev, gugalnico, skok v daljino, tunel, premikajoči most, usmerjanje da daljavo in prehod preko neprijetnega materiala.
Ta pravilnik se je potem, glede na določila organizacij IRO in FCI spreminjal na približno 5 let. Naslednji pravilnik je stopil v veljavo leta 2000, pa potem leta 2006. Trenutno pa velja pravilnik iz leta 2012.
V naslednjih pravilnikih so se vaje poslušnosti spreminjale. Prinašanje predmeta čez skakalnico je nadomestilo prinašanje čez plezalno steno. Potem je bila nova vaja plazenja.
Pri premagovanju ovir kasneje ni bilo več skoka v daljino, nadomestila jo je vaja prenos in predaja psa. Tudi usmerjanje na daljavo se je spreminjalo, glede na to, kje stoji vodnik ko usmerja psa.
Precej pa se je pravilnik, v teh 20 letih, spreminjal tudi pri določilih iskanja pogrešanih oz. iskanja v ruševini. Ampak to bo tema v drugem članku.

Vaje poslušnosti

Ko se je v Sloveniji pričelo šolati reševalne pse je bilo vajam poslušnosti namenjeno malo časa. Bolj pomemben je bil trening iskanja. In v začetnih letih je bilo to iskanje v ruševinah oz. opuščenih zgradbah, pol-porušenih in porušenih objektih, novogradnjah. Kot sem opisala zgoraj, je bila poslušnost ena disciplina samo pri prvi stopnji izpita iskanje v ruševini. In ko sem leta 1989 pričela s šolanjem svojega prvega psa, posebnih organiziranih treningov poslušnosti praktično nismo imeli. Nekako je bilo to prepuščeno posameznemu vodniku.
Leta 1992 pa smo se slovenski vodniki s svojimi reševalnimi psi, člani ERP v KZS odpravili na odprto avstrijsko prvenstvo za reševalne pse, ki je potekalo v Rohrbachu. Na tem tekmovanju so se že začeli prvi pogovori o ustanovitvi organizacije IRO in poenotenju pravilnika za delo reševalnih psov. In takratni avstrijski pravilnik je bil zelo podoben tistemu, ki sta ga potem leta 1994 sprejeli IRO in FCI.
Slovenski vodniki smo se potem redno udeleževali tudi tekmovanj in s tem pričeli tudi bolj sistematično in redno trenirati tudi poslušnost. Je pa res takrat nekako prišlo do razkoraka med vodniki. Saj so tisti starejši po stažu zastopali mnenje, da dober reševalni pes ne potrebuje take poslušnosti oz takih vaj kot psi, ki opravljajo IPO izpite. Mlajši, pa so želeli stopiti v korak s časom .
Kot sodnica in inštruktorica za delo reševalnih psov menim, da mora reševalnih pes poznati in dobro obvladati tudi osnovne vaje poslušnosti. Saj je to bazično znanje in katerega gradimo naprej. Res je, da na resnični reševalni akciji v naravi, takih vaj ne bomo izvajali. Še vedno pa je zelo pomembno, da je reševalnih pes absolutno dobro vodljiv. To pomeni, da ga lahko vodnik, tudi na večji razdalji in v vsaki situaciji, zaustavi in potem odpokliče. Saj je lahko določena situacija, predvsem pri iskanju v ruševini za psa nevarna. Prav tako pomembno je, da lahko vodnik psa tudi usmerja, seveda na večjih razdaljah – kar pomeni 30-50 metrov.

Premagovanje ovir

Zakaj mora reševalnih pes sploh znati premagovati različne ovire? To večinoma izhaja iz iskanja v ruševini. Na porušenih zgradbah oz. ruševinah je veliko različnih situacij, ki jih mora reševalnih pes samostojno premagati. Recimo podlaga, ki se premakne, ko pes stopi nanjo – to simulira premični most na sodih. Dostop na ruševino, višje ležeča mesta na ruševini je včasih možen le po lestvi – zato psa učimo hoje po lestvi. Dostopi v kletne dele zgradbe ali porušene dele so lahko ozki, pes se mora splaziti skozi ožino – psa učimo prehoda skozi tunel. Včasih so zgradbe tako porušene, da stoji samo nek zid – pes mora biti navajen hoje po ožini in se na zidu tudi obrniti. Včasih za prečenje nekih razmikov na ruševini postavimo deske – pes mora kljub ožini to samostojno prečiti.
Poleg tega pa mora biti reševalnih pes navajen transporta z različnimi standardiziranimi sredstvi, kot je gradbena mehanizacija ali pa tudi priročnimi – samokolnica. Psi, ki opravljali izpite iskanja v snežni plazovini morajo biti tudi navajeni vožnje z motornimi sanmi, žičnico ali ratrakom.
Seveda pa je celotno gibanje reševalnega psa na porušeni ali pol-porušeni zgradbi specifično. Osnove ali pes tako hojo obvlada se preizkusijo pri vaji prehod preko neprijetnega materiala.
Tako lahko vidimo, da je večina vaj premagovanja ovir izpeljana glede na resnične reševalne akcije, kaj mora obvladati reševalnih pes, da se lahko zanesljivo in suvereno giblje po ruševini.

Besedilo: Katja Skulj, dr.vet.med.; fotografije: arhiv ERPS

Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.
Naslednjič: Kako učimo vaje poslušnost in premagovanja ovir