Letna izobraževanja
Vsako leto v zimskih mesecih poteka štiridnevno zimsko usposabljanje vodnikov. Namenjeno je spoznavanju osnov iskanja v snežni plazovini. Vodniki se naučijo pravilnega gibanja po snegu in uporabe osebnih zaščitnih sredstev za delo v snegu (plazovna žolna, sonda). Ker bi vsakodnevna vožnja iz doline na primerne teren v gorah zahtevala preveč časa je praksa, da so vodniki, ki sodelujejo na zimskem usposabljanju, nastanjeni v gorski koči.
Delo poteka na primernih terenih (t.i.plaziščih) v bližnji ali daljni okolici koče. Vodniki in psi so razdeljeni v skupine, ki jih vodijo izkušeni inštruktorji. Vsaka skupina v sneg izkoplje nekaj tako imenovanih »grobov« (lukenj v snegu), kamor se skrije oseba. Seveda morajo biti te luknje varne in predvsem dovolj velike, da se marker in pes v njej igrata. Poleg priprave snežnih lukenj je pomembno, da se pripravi tudi plazišče, katerega je potrebno prehoditi in označiti.
V dopoldanskem času tako poteka zgoraj opisano delo na snegu. Pozno popoldan pa so na vrsti predavanja in obnavljanje znanj o prvi pomoči, nevarnosti v gorah poleti in pozimi, o plazovih, pa tudi o profilu in prerezu snežne odeje in seveda najpomembnejše – vodniki se naučijo preizkusov trdnosti snežne odeje, kar je nujno potrebno znanje za vsakega, ki se v gore odpravlja pozimi. KZS zelo dobro sodeluje z GRS (Gorsko reševalno službo), njihovi predavatelji in inštruktorji pa tudi sodelujejo na zimskem usposabljanju KZS.
Čeprav vodniki reševalnih psov niso aktivni reševalci v primeru snežnega plazu, za to je pristojna Gorska reševalna služba ter njihovi vodniki in psi, se je zimsko usposabljanje pokazalo kot zelo koristno. Psa začetnika je v snegu zelo lahko naučiti določenih vedenj, ki so uporabne tudi pri iskanju v ruševini. Predvsem mikrolokacije vonja – kje vonj izhaja iz snežne plazovine. Poleg tega pa psi s kopanjem dosežejo svoj nagonski cilj, pridejo do osebe, ki se z njim poigra oz. ga nagradi z njegovo priljubljeno hrano. To psu gradi samozavest in ga nauči vztrajnosti – torej vztrajanja pri izvoru vonja, kopanja in kasneje tudi oblajanja.
Konec poletja je, že dvajset let tradicionalno, organiziran tabor vodnikov reševalnih psov z mednarodno udeležbo. Na takem letnem taboru se zbere med 100 in 200 vodnikov reševalnih psov iz Slovenije in sosednjih držav, včasih pa se nam pridružijo tudi vodniki iz bolj oddaljenih delov Evrope. Delo poteka v manjših skupinah (od 8 do 10 vodnikov), vodja skupine pa je vedno izkušen slovenski vodnik – inštruktor. Skupine trenirajo v porušenih zgradbah, novogradnjah, opuščenih tovarnah, jamah, rudnikih, gozdovih, kavernah … Organizacijsko je tabor kar velik zalogaj. Potrebno je najti primerne lokacije, pridobiti vsa dovoljenja, narediti razpored poskupinah. Tu velja načelo, da so v skupino razporejeni vodniki iz različnih organizacij, saj je bistvo takega tabora izmenjava idej, izkušenj, načinov šolanja in medsebojno spoznavanje. Poleg tega pa je potrebno narediti razpored skupin po deloviščih. Ker vsa delovišča niso dosegljiva peš, je potrebno organizirati tudi prevoze. Tu na pomoč priskočijo pripadniki Slovenske vojske in Civilne zaščite, pa tudi gasilci.
Tabor vsako leto organizira drugo kinološko društvo. Do sedaj so bili tabori v Celju, na Jezerskem, v Marindolu pri Črnomlju, v Tolminu, Tržiču, Varpolju pri Mozirju in Zagorju. Na nekaterih lokacijah so bili tabori že večkrat. Podobno kot na zimskem usposabljanju je dopoldanski čas namenjen delu s psi, popoldanski pa izobraževanju vodnikov, rekreaciji, medsebojnem spoznavanju vodnikov ter ogledu bližnjih znamenitosti.
Vaje in usposabljanja enot
Vsako leto imajo vsi vodniki reševalnih psov, ki delujejo v okviru Enot reševalnih psov Slovenije, dve oz. tri skupne vaje. Vaje organizirajo različna društva po Sloveniji. Namen teh vaje je večplasten. Vodniki, mladi po stažu, spoznavajo, kako poteka delo v skupinah. Starejši, izkušeni vodniki, pa so izmenično določeni za vodje skupin in se urijo tudi v vodenju skupine vodnikov reševalnih psov. Vajam se običajno pridružijo tudi vodniki začetniki in pripravniki, ki sodelujejo kot tehnično osebje – markerji. Nekateri izkušeni vodniki so tudi vodje delovišč in pripravijo posamezne naloge, katere morajo potem skupine rešiti. Kako je vaja zasnovana, je odvisno od organizatorja, delovišč, ki so na voljo in vodji posameznih enot. Največkrat pa imajo skupine določeno pot, seveda morajo uporabiti znanje orientacije in poznavanja dela z GPS. Pot jih vodi do različnih delovišč in na vsakem jih čaka drugačna naloga. To je lahko iskanje pogrešanih oseb z različnimi predpostavkami, pa tudi naloge iz prve medicinske pomoči in prve pomoči psu.
Vaje Območnih enot
Vodniki, ki so se šele pridružili enoti, se učijo dela v skupini. Psi in vodniki se navajajo tudi na iskanje v strelcih. To je način iskanja, ki se najbolj pogosto uporablja pri resničnih reševalnih akcijah pogrešanih oseb. Pri tem načinu so vodniki razporejeni na razdalji cca. 50 metrov, odvisno od konfiguracije in poraščenosti terena. Psi pa preiskujejo teren med dvema vodnikoma, to je cca. 25 metrov levo in desno od svojega vodnika. Ker se pri tem načinu psi srečujejo, jih je potrebno navadit na (tako) iskanje v skupini. Prav tako je potrebno pse naučiti, kako se obnašajo v primeru, da dva psa naenkrat prideta do pogrešane osebe. Kljub prisotnosti drugega psa morajo še vedno nakazovati pogrešano osebo. Izkušeni vodniki, ki že dalj časa sodelujejo v enoti, pa se urijo v vodenju skupine. Kar nekaj časa se posveti tudi obnavljanju poznavanja orientacije in uporabi GPS-a. V zadnjem času pa tudi načrtovanju iskalnih akcij s pomočjo GPS-a, določanju sektorjev za preiskavo in določanju trase, ki jo morajo posamezne skupine pregledati.
Vaje MERP
Nekatere vaje so vnaprej načrtovane, druge pa so nenapovedane. Pri slednjih se preverja tudi odzivni čas vodnikov. Velikokrat se poizkuša najti lokacije, ki so čim bolje podobne resničnim ruševinam. Vodstvo enote MERP organizira tudi vaje v tujini, ki so večkrat tudi večdnevne.
Sodelovanje s tujino
Slovenski vodniki že dolgo sodelujejo z vodniki reševalnih psov iz cele Evrope. Eno prvih sodelovanj je bilo vzpostavljeno z enoto Rettungshundestaffel iz Brunecka (južna Tirolska); slovenski vodniki so tudi pomagali pri ustanovitvi le-te enote. Polega tega sodelujejo z enotami reševalnih psov iz Avstrije, Češke, Hrvaške, Francije, Italije, Madžarske, Nemčije, Slovaške in Švice. Od leta 1992 se naši vodniki udeležujejo tekmovanj reševalnih psov, kjer so praviloma zelo uspešni. Vodniki iz tujine se udeležujejo našega letnega tabora in zimskega usposabljanja. Sodelovanje s tujino je velikega pomena, ker se na ta način izmenjujejo načini šolanja, izkušnje vodnikov in inštruktorjev. Predvsem pa je velikega pomena, da se vodniki iz različnih držav med seboj spoznajo, saj bodo v primeru resnične reševalne akcije po potresu delovali skupaj, v okviru mednarodne pomoči ob nesrečah.
IRO
Internationale Rescue dog Organisation/International Rettungshunde Organisation (IRO) je mednarodna organizacija reševalnih psov, ki je bila ustanovljena leta 1993 na Švedskem. Združuje organizacije reševalnih psov s celega sveta. Trenutno ima 115 članic na vseh petih kontinentih.
Od leta 1995 dalje IRO vsako leto organizira svetovno prvenstvo reševalnih psov.
Med prvih deset so se reševalni pari ERPS uvrstili že velikokrat. Nekaj največjih uspehov vodnikov ERPS:
- 1. mesto leta 2008 – Roman Starman s Kano (iskanje pogrešanih oseb)
- 2. mesto leta 1996 – Damijan Dimič s Kalo (iskanje v ruševini)
- 3. mesto leta 1997 – Damijan Dimič s Kalo (iskanje v ruševini)
- 3. mesto leta 2008 – Urška Novel s Cubo (iskanje pogrešanih oseb)
- ekipno – 2. mesto leta 1995 in leta 2008, 4. mesto leta 1996 in 2004, 5. mesto leta 1997
»Mission Readiness Test/Einsatztest« – test usposobljenosti vodnika in psa za uvrstitev v enoto IRO
Letu 2003 je v Ljubljani prvič potekal preizkus usposobljenosti vodnikov in psov za uvrstitev v enoto organizacije IRO. Naši vodniki so se vsako udeleževali tega preizkusa. Vsako leto se je vsaj eden izmed reševalnih parov uvrstili v IRO enoto. Licenca traja dve leti. Trenutno je v enoto uvrščenih 9 reševalnih parov ERPS.
ERPS se lahko pohvali tudi s tem, da imajo IRO sodnico Katjo Skulj, izpit za IRO sodnico je naredila leta 2005. Od takrat je vsako leto nekajkrat sodi na mednarodnih IRO izpitih, trikrat pa je tudi že sodila na IRO svetovnem prvenstvu. Letos je določena za so-sodnico, na IRO svetovnem prvenstvu, ki bo potekalo konec septembra v Novi Gorici. Katja je leta 2011 uspešno opravila izpit in si pridobila naziv IRO inštruktorica. Vodila je že IRO seminarje za inštruktorje na Danskem, Nizozemskem, Tajskem in v Estoniji.
Besedilo: Katja Skulj, dr.vet.med.
Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.
Naslednjič – Resnične reševalne akcije doma in v tujini
