Za začetek malo zgodovine
Prvi zapisi o uporabi psa kot pomočnika pri iskanju in reševanju ljudi so znani iz leta 1707 in jih najdemo v dokumentih švicarskega samostana St. Bernard. Vsem je znano, kako so švicarski menihi s pomočjo bernardincev iskali in reševali onemogle potnike na prelazu St. Bernard.
Načrtno šolanje sanitetnih psov, kot so jih takrat imenovali, se je začelo znotraj vojske, v sanitetnih enotah. Leta 1903 je v Švici izšla knjižica o dresuri in uporabi sanitetnega psa, avtorja majorja A. Berdeza. Sanitetne pse so uporabili že v rusko-japonski vojni, kjer so psi v strelskih jarkih med bitko poiskali ranjence in jih z glasnim laježem nakazali. Takrat so največ uporabljali airdale terirerje.
Leta 1938 so švicarski gorski reševalci odkrili, da lahko pes tudi v snežni plazovini odkrije ponesrečenca. Leta 1940 so začeli sistematično šolati, katerega pobudnik je bil kinolog F. Schmutz, ki je šolanje opisal tudi v knjigi (izšla je leta 1954).
V drugi svetovni vojni so psi dokazali svoje sposobnosti, ko so na bojiščih v okolicu Stalingrada, našli 200.000 ranjencev. V Angliji so prvi začeli uporabljati pse za iskanje v ruševinah bombardiranih mest. Prešolali so sanitetne pse, največ uspehov pri šolanju pa je imel polkovnik J. Baldwin. Na žalost iz tistih časov ni nobenih zapisov, saj je bila smrtnost vodnikov psov med napadi velika.
Uspehi pri iskanju ponesrečenih v ruševinah so spodbudili številne države, da so v okviru enot civilne zaščite začele šolati reševalne pse. Švicarji so v organizaciji SVKA leta 1972 izdali prva navodila za šolanje reševalnih psov.
Šolanje reševalnih psov se je hitro razširilo po Evropi, v Avstrijo, Nemčijo, Francijo, na Nizozemsko, Češko itn.
Kako se je začelo v Sloveniji?
Prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanjev snežni plazovini je bil leta 1952 v Tamarju. Udeležili so se ga člani Milice, Gorske reševalne službe (GRS) Jesenice in Kluba ljubiteljev športnih psov. Žal pa so v letu 1955 nastala nesoglasja med člani GRS in kinologi. Zato je GRS do leta 1967 organizirala tečaje brez sodelovanja Kinološke zveze Slovenije (KZS).
KZS je prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini samostojno priredila leta 1970 pod Stolom.
Prvi tečaj za reševalne pse za iskanje v ruševini je bil organiziran septembra leta 1977 na ruševinah podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana-Vrhnika. Organizirali so ga KZS, Republiški sekretariat notranjih zadev in GRS. Povabili so vodnike s psi, ki so bili usposobljeni za iskanje v snežni plazovini. Sodelovalo je 28 vodnikov. Pokazalo se je, da je za šolanje iskanja v ruševini potrebno precej več sistematičnega dela in da je boljše, da se pse in vodnike šola za vsak namen posebej.
V letih 1979 in 1980 sta bila organizirana še dva tečaja v Podutiku v Ljubljani. Leta 1981 so že v treh kinoloških društvih (KD Celje, Krim in Ljubljana) potekali tečaji za šolanje reševalnih psov. Skupno se jih je udeležilo 29 vodnikov. V naslednjih dveh letih se jim je pridružilo še 23 vodnikov. Komisija za reševalne pse (KRP) pri KZS je organizirala tudi tri seminarje za vodje šolanja reševalnih psov.
Leta 1983 je KRP skupaj s KD Ljubljana organizirala prvo uradno preizkušnjo reševalnih psov, ki se je je udeležilo 32 vodnikov iz 7 kinoloških društev. 17 vodnikov in psov je preizkušnjo uspešno opravilo in 12 najboljših je KRP uvrstil na posebno listo MERP (Mobilna enota reševalnih psov) za iskanje v ruševinah, ki jo je posredovala Republiškemu štabu Civilne zaščite Slovenije. Istega leta je bila tudi prva reševalna akcija. V hrastniškem rudniku je blato zalilo skupino rudarjev na globini 450 m. Reševalna psička Ajda, vodnice Simone Volaj, je po napornem enournem spustu na mesto nesreče in po polurnem iskanju nakazala truplo.
Leta 1984 je izšla tudi prva strokovna literatura v slovenskem jeziku ABC … za vodnike reševalnih psov. Seminarsko gradivo je zbral, uredil in obdelal Vlado Gerbec.
Prvi izpiti za iskanje v ruševini so bili 15.10.1988 po programu, ki je bil sestavljen poiskusno za dobo dveh let. Sodila sta Vlado Gerbec in žal že pokojni Branko Špindler. Po poiskusni dobi je bil na prvem zboru sodnikov, pripravnikov in vodnikov leta 1990 sprejet Pravilnik za preizkušnjo usposobljenosti reševalnih psov in njihovih vodnikov.
Izpit je bil sestavljen iz treh delov:
- Iskanje izpod ruševin – izpiti so bili razdeljeni v tri stopnje ISP-R1, ISP-R2 in ISP-R3;
- Iskanje v snežni plazovini – izpiti dveh stopenj ISP-L1 in ISP-L2;
- Iskanje pogrešanih oseb na terenu – ISP-PO.
Kdo lahko postane vodnik reševalnega psa?
V večini kinoloških društev se lahko pridruži enoti le polnoleten vodnik (izjemoma tik pred polnoletnostjo), saj delo v enoti ni običajno šolanje psov.
Reševalne pse šolamo na ruševinah, novogradnjah, opuščenih objektih (seveda ob pridobitvi vseh potrebnih dovoljenj) in drugih težkih terenih in brezpotjih. Vodniki morajo, pri gibanju na takih terenih, upoštevati vse varnostne ukrepe in biti predvsem odgovorni sami zase in za svoje pse.
Zaželeno osebnostne lastnosti vodnika so – komunikativnost, iznajdljivost, samostojnost, sposobnost delati v ekipi in predvsem dobra fizična oz. psihofizična kondicija.
Kakšni psi so primerni za reševalnega psa?
O pasmah, primernih za reševanje, pravzaprav ne moremo govoriti. Primerni so vsi srednje veliki psi, ne glede na pasmo, tudi mešanci. Zelo pomembno je, da pes ni agresiven do psov in ljudi (tudi do otrok in starejših), da ne preganja divjadi, da ga ne motijo druge živali (kokoši, mačke …) in da je psihično stabilen. Pes ne sme biti plašen, ne sme ga motiti hrup, strel. Pomembno je tudi, da je pes zdrav, v dobri kondiciji, da nima težav s sklepi. Manj primerni so zelo veliki in težki psi, zaradi težjega gibanja po ruševini in ovirah.
Če pogledamo za konec še nekaj statističnih podatkov. Vodniki reševalnih psov v okviru Enot reševalnih psov Slovenije, ki delujemo v okviru Kinoloških društev članic KZS, smo v letu 2013 opravili 65 izpitov različnih vrst in stopenj. V območne enote se je uvrstilo 80 reševalnih parov – vodnik in pes. Imamo 9 reševalnih parov z opravljenih mednarodnim preizkusom za iskanje v ruševinah – IRO MRT (Internationale Rescue dog Organisation – Mission Readiness Test). V letu 2013 je bilo v Sloveniji 29 iskalnih akcij, na katerih je sodelovalo 225 reševalnih parov.
Vsi vodniki reševalnih psov v Sloveniji smo prostovoljci. Veliko pogovorov je na temo, ali je sodelovanje v Enoti reševalnih psov res samo hobi? Ne, ni samo hobi … Šolanje reševalnega psa poteka celo njegovo življenje. Kar nekaj vodnikov dela že z drugim, tretjim psom. In večina nas vodnikov reševalnih psov, je za svoj moto vzela stavek:
BITI VODNIK REŠEVALNEGA PSA JE NAČIN ŽIVLJENJA!
Besedilo: Katja Skulj, dr.vet.med.
Članek je bil objavljen v reviji Kinolog.
Naslednjič – kako poteka izobraževanje vodnika ter treningi in vaje reševalnih parov.
