8. 6. 2013 – Letališče Jožeta Pučnika, Brnik
“Kdor čaka dočaka!“, smo si rekli tečajniki ERP letnik 2012 ter se pridružili kolegom iz letnika 2013 na helikopterski vaji. Sobota, 8.junija, je bil idelen dan za letenje. Jasno jutro, 15°C. Ob 8. uri zjutraj se nas je na letališču Jožeta Pučnika zbralo 35 tečajnikov iz cele Slovenije.
Potem, ko nas je Gregor odkljukal in ko smo natančno prešeteli vse kose potrebne opreme, smo se odpravili v predavalnico, kjer smo najprej obdelali osnove reševanja s pomočjo helikopterja (moduli usposabljanja zunanjih uporabnikov helikopterjev, sistem nacionalne varnosti, sile za zaščito in splošno o uporabi zrakoplovov za reševanje).
Po uvodnem predavanju se nam je pridružil g. Primož PINTAR, član 15. Helikopterskega bataljona Slovenske vojske in pilot voješkega helikopterja – COUGAR. Z njim smo se lotili resnejše priprave na praktični del usposabljanja. Obdelali smo vrste helikopterjev, ki se uporabljajo pri reševanju in njihove lastnosti, varnostne ukrepe in nevarnosti pri transportu s helikopterjem. Tu je bil predvsem poudarek na pravilnem vstopu v helikopter in pravilnem izstopu z njega, kjer največjo nevarnost predstavljata glavni in repni rotor.
Po končanem teoretičnem delu je sledi pisni izpit, nato pa priprava na praktično vajo.
Najprej smo nataknili nase vso potrebno varovalno premo –kombinezon, zaščitne čevlje, plezalni pas, popkovino, čelado, zaščitna očala in rokavice. Z a pse pa smo pripravili zatezne ovratnice, oprtnice (po moje nepogrešljiv del opreme za psa pri helikopterskem transportu) in nagobčnike.
Razdeljeni smo bili v sedem skupin po pet vodnikov s psi. Vaja je potekala na pristajalni ploščadi za helikopterje in sicer na helikopterju tipa BELL 412. Le-ta lahko sprejme naenkrat tri člane posadke in enajst potnikov (5 reševalcev s psi). Ima dva motorja tipa Pratt&Whitney s po 900 konjskimi močmi. Vsak izmed njiju pa lahko posadko in potnike prepelje 745 km daleč s hitrostjo 259 km/h.
Ko smo končno stali pred helikopterjem, kjer nas je prevzel g. Toni Smolej, gorski reševalec in inštruktor, sem spoznal kako pomembno je poznati postopke približevanja in vstopa v helikopter.
Razpon glavnega rotorja in bližina repnega sta strahvzbujajoča že v mirovanju ,kaj šele, ko je helikopter v pogonu in ko teren ni tako raven kot na letališču.
Inštruktor nas je strokovno in umerjeno vodil naprej skozi vse postopke: »na suho smo izvedli- vsaka skupina posebej – trening približevanja helikopterju,način vstopa v helikopter, pravilno razporeditev, samovarovanje v helikopterju ter izstop in odhod od helikopterja. Seveda smo pri teh vajah sodelovali tako vodniki kot naši psi.
Kot dodatek usposabljanju smo se naučili še postopek vnosa nosil s ponesrečencem na helikopter. Pri tem sodeluje ekipa pethih ljudi in da je postopek čim hitrejši nim čim lažje izvedljiv se uporablja posebna tehnika rotacije – dovršenost postopka me je navdušila.
Na koncu – za posladek – pa še vaja z delujočim helikopterjem in šolski krog nad letališčem. Trenutek, ki smo ga vsi nestrpno pričakovali. Najbolj me je glodalo vprašanje, kako bo odreagilrala moja psica Asja, ko se bo treba približati tako hrupnemu stroju, ki poleg tega da hrumi, še piha in smrdi po izpušnih plinih. Vendar pa, ko enkrat klečiš v pozi pripravljen pred prižganih helikopterjem in ko inštruktor dvigne palec, pozabiš na vse pomisleke –GREMO – ni časa za oklevanje. Če pes samo pomisli na možnost ,da bi se obrnil, ga odločno zagrabiš za oprsnico in že je v helikopterju. Sledi nameščanje in pripenjanje, nato pa dvig od tal in že smo v zraku. Psi se vidno umirijo in se prepustijo vožnji – uživajo tako kot vodniki. Skozi nagobčnik stlačim Asji v gobec še kakšen slasten zalogaj in vidim se da se dobro počuti.
Šolski krog hitro mine. Močno brnenje in tresenje helikopterja najavlja, da se približujemo tlem. Vrata se odprejo in en za drugim poskačemo ven (tudi tu pride prav oprsnica), kjer se pod eliso, v neposredni bližini helikopterja, razvrstimo in počakamo na znak za odmik od helikopterja. Ko se hrup poleže in okolje sprosti, se pokaže kaj je Asji največji problem – nagobčnik.
Šolanje se zaključi z analizo praktičnega preiskusa, nekaj dodatnimi nasveti in z nasvidenje čez tri leta.
Iz KD Ljubljana smo leteli: Monika Majeršič s Šajo, Srečko Ilić z Lakijem, Primož Kanič z Napom, Peter Jovičevič z Jackom, Matjaž Koprivc s Tebo in Zvonko Majcen z Asjo.
Zapisal: Zvonko Majcen
