Že več kot desetletje je minilo od kar sem se udeležila svojega prvega tabora reševalnih psov, ki je prav tako potekal v Tolminu. Ostal mi je v lepem spominu, predvsem zaradi čudovite narave in novih izkušenj. Letos so Tolminci praznovali 20. letnico delovanja enote reševalnih psov. Tudi zaradi tega sem se tabora še toliko bolj veselila. Napetost so organizatorji stopnjevali z objavami informacij in slik iz delovišč na Facebooku in s tem dvigovali pričakovanja udeležencev. Tolminci so vse obljube in tudi vsa moja pričakovanja izpolnili!
Ko sem v sredo popoldan prispela v Camp Gabrje, me je že čakal postavljen šotor. Hvala, kolegi! Pohitela sem s prijavo in se razveselila majice v barvi Soče. Večer oziroma noč je minila v prešernem vzdušju. Prvo noč pa sem si zapomnila tudi po zelo visoki vsebnosti vlage v ozračju.
V četrtek zjutraj je tik pred odhodom na delovišča potekala otvoritev tabora . Z veseljem sem se že v sredo odzvala vabilu tolminskih kolegov po prevajanju v italijanščino. Na otvoritvi se mi je kot prevajalec za nemški jezik pridružil tudi naš Peter. Po koncu uradnega dela in razdelitvi v skupine, smo se odpeljali na delovišča. Razvrščena sem bila v prvo skupino kot pomočnica inštruktorice Katje Skulj, saj so polovico skupine sestavljali Italijani Tiziana, Corrado in Ivano. V skupini sta bila tudi Tadeja iz našega društva in Anže iz ERP KD Domžale, v soboto pa se nam je pridružila še Andreja iz ERP KD Obala. Na prvem delovišču v vasi Borjana smo nekaj časa namenili spoznavanju in preverjanju stopnje znanja psov. V zapuščeni šoli smo po prvem slabšem vtisu (prazni prostori, krhki strop prvega nadstropja in veliko črepinj) izpeljali odličen trening, ki ga tudi netopir v kletnih prostorih in družba škorpijona pri markiranju nista zmotila. Po odlični večerji in predavanju o reševalnih akcijah GRS Tolmin Miljka Lesjaka in poveljnika Žarka Trušnovca, je tokat sledila mirna noč.
Naslednji dan nas je kombi odpeljal na delovišče Postaja-Pinky. V razpadajoči stavbi je bilo veliko možnosti za dober trening. Poudarek je bil tokrat na iskanju z motivacijo prek neprijetnega materiala in nakazovanje markerja v polzaprtem skrivališču. Obiskala pa nas je tudi televizijska ekipa RTV Slovenija in posnela izjavi inštruktorice Katje in vodnika Corrada iz Italije. Posnela je tudi delo psov Minny , Gasa in mojo Boo Boo Baloo. Poglejte si prispevek!
Po malici in kavi smo se kar peš prestavili na delovišče v bližini – v bunker pod železniško progo. Delovišče je ponujalo možnost treninga v temi in nakazovanja v luknjo. Tokrat smo morali pohiteti z vrnitvijo v tabor, saj je organizator za petek pripravil različne adrenalinske aktivnosti. Razmere niso omogočale skokov s padali, se je pa nekaj pogumnih podalo na vožnjo s kajakom in raftom po mrzli Soči.
Do sobotnega delovišča na bregovih Soče smo se kar sprehodili. Dopoldan smo se posvetili le igri – v teoriji in praksi, saj so imeli nekateri italijanski kolegi s tem kar nekaj težav. Popoldan pa smo v gozdu trenirali nakazovanja in usmerjanja. Soča je kljub vročini po koncu treninga vabila le naše kosmatince.
Tolminci so za soboto napovedovali praznovanje in res se je pričelo z »roštiljado«, nadaljevalo pa pozno v noč. Okrog 22. ure smo se potegovali za hlebec tolminskega sira. Praznovanje rojstnega dne pa ni minilo brez dobre glasbe in seveda torte. Spat sem se odpravila malo pred polnočjo, sem pa slišala od kolegov, da so pripravili tudi “ognjemet”.
Zadnji dan tabora nas je vojska s tovornjakom odpeljali na več kot uro oddaljeno delovišče v Podbrdo. Trening je potekal v zapuščeni tovarni, ki je nudila odlične možnosti za trening višine in globine. V nedeljo se je tudi videlo, kako so psi napredovali tekom tabora. Napredek je bil očiten in prav vsi smo bili zadovoljni, še posebej pa italijanski kolegi, ki so le v nekaj dneh z novimi pristopi ublažili oz. rešili nekaj težav, ki so jih imeli s svojimi psi pri treningu.
Z napredkom moje Boo Boo Baloo sem zelo zadovoljna, spet sem bogatejša za nove izkušnje in nova znanja. Bili smo odlična skupina, za kar gre zahvala celotni skupini in še posebej inštruktorici Katji!
V Tolminu smo se počutili odlično, pogoji za delo so bili odlični, hrana, za katero je skrbel Catering Novšak , je bila prav tako odlična, narava čudovita, še vreme nam je bilo naklonjen prav do zaključka tabora. Presežkov kar ne zmanjka!
Hvala Tolmincem in Enoti reševalnih psov ŠKD Tolmin za odlično organiziran tabor – ostal mi bo še v lepšem spominu kot prvi. Upam, da se kmalu spet zberemo v vaših koncih in vam kličem še na mnoga leta.
Zapisala: Gabriella Kočevar
[pwaplusphp image_size=”1600″ album=”MednarodniTaborResevalnihPsov2013″]
