Nekaj dni po mednarodnem taboru reševalnih psov v Tolminu se nas je šesterica, z voznikom Petrom na čelu, zopet odpravila na pot. Tokrat smo odpotovali proti Berlinu, kjer smo se udeležili izobraževanja, ki ga organizira IRO. Ker je Blaž, ki je bil vodja poti, že prej nakupil in pripravil vse potrebno, smo se hitro podali na 1050 kilometrov dolgo pot. Na cilj smo prispeli po dvanajstih urah vožnje. Prišli smo dovolj zgodaj, da smo se v miru nastanili – si postavili šotor in udobno namestili. Opoldne smo se udeležili uradne otvoritve izobraževanja. Za obroke med izobraževanjem nam k sreči ni bilo potrebno skbeti, saj je na to mislil voznik Peter.
Izobraževanje je namenjeno pripravi in predstavitvi potrebnih znanj za uspešno opravljanje izpita Modulu 4 – MRT (Mission Readiness Test). Na tem izobraževanju so nam kratko in jedrnato podali osnove ocenjevanja na MRT, imeli smo predavanje ter praktično predstavitev o prvi pomoči človeku in psu.
Razdelili so nas v dve skupini po šest vodnikov. V prvi skupini je bila naša šesterica, v drugi ekipi pa sta bila 2 predstavnika DVRPS, Estonka, 2 Nizozemki in Avstrijka. Z iskanjem smo pričeli še isto noč. Naša skupina je imela nočno iskanje v nekaj deset kilometrov oddaljeni policijsko/vojaški vasi. Pri vsakem iskanju se je polovica ekipe odšla skrit, nato pa jih je vsak član posamezno poiskal. Pri tem je moral pridobiti vse potrebne informacije o nesreči in pogrešanih ter določiti taktiko iskanja. Po končanem iskanju je sledilo še poročilo vodnika. Le ta je moral povedati, kaj vse je bilo preiskano, narisati skico območja, določiti, kjer so osebe najdene, v kakšnem stanju so (bile) ter kaj so povedale, kaj bi bilo potrebno še preiskati ter dodatna opažanja na iskalnem področju. Na isti način smo iskali tudi še na dveh dnevnih in enem nočnem iskanju.
Nemci imajo na zelo majhnem področju ob poligonu za poslušnost organizirano zelo dobro ruševino. Sistematično in premišljeno postavljena skrivališča so nam nudila odličen trening, kjer je vsak našel nekaj poučnega za svojega psa. Čez dan smo nekajkrat naredili tudi posamezna oblajanja v različnih situacijah, glede na individualne želje vodnikov (zaprti grobovi, oblajanje na višini, oblajanje na gumah, v cevi …). Inštruktorji so nam po vsakem iskanju podali povratne informacije.
Teh nekaj dni je minilo prehitro in že je napočil čas, ko smo pospravili svoj mali drugi dom in se odpeljali nazaj v Slovenijo. Izobraževanja smo se udeležili Blaž Verbič, Ana Marinc, Davorin Likar, Eva Gologranc, Eva Hrnčič, Neja Malis ter voznik Peter Godec.
Zapisala: Neja Malis
