Po opravljenih izpitih druge stopnje sem si želel udeležiti mission readiness testa (nemško Einsatztest) oziroma na kratko MRT. Pritegnil me je kot ultimativni preizkus reševalnega tima, ki ga sestavljata vodnik in pes. Preizkus je zasnovan na imitaciji potresa večjih razsežnosti, in temu ni prilagojeno samo delo reševalnega para, ampak bivanje in delovanje celotne ekipe, od prihoda v RDC do zaključka preizkusa. Sam preizkus traja dobrih 36 ur, obsega pa sedem iskanj, kjer je skrito neznano število ponesrečencev. Veš le to, da je na vsaki ruševini vsaj en ponesrečenec in da jih je skupaj skritih kakih 14 ali 15. Poleg tega sodijo k preizkušnji še »malenkosti«, kot so prva medicinska pomoč, prva veterinarska pomoč, vrvna tehnika in poznavanje oznak INSARAG.
Ko me je poklical Marko Bručan in me prijavil kot rezervo, sem se začel pripravljati, kot da je moja prijava že sprejeta. Sledilo je »mučenje« Mateje in Kaje ter vsrkavanje njunih nasvetov. Dva tedna pred preizkušnjo sem izvedel, da so vsa mesta žal zasedena in da grem na MRT lahko kot marker. V prvem trenutku sem bil sicer malo razočaran, ampak se mi je zdelo super tudi to, da si bom tako vsaj pridobil izkušnje za prihodnje leto. Z resnimi treningi sem prenehal. Dober teden pred odhodom v Žatec pa sem dobil sporočilo, da se je na preizkušnji sprostilo nekaj mest. V naslednjih 15 minutah sem prestavil dopust in potrdil udeležbo. Nekaj dni pred odhodom me je Tilen, ki se je MRT udeležil lani, seznanil z načinom ocenjevanja; ta je precej drugačen od tistega, ki sem ga bil vajen.
Noč pred odhodom nisem najbolje spal. Ekipo ERPS, ki se je odpravila v Žatec, smo sestavljali Kaja s Silo, Blaž M. z Vilijem, Blaž V. z Rudijem, Tilen s Kali, midva z Aiko in Uroš kot voznik, pomočnik, kuhar … skratka naš skrbnik. Celodnevno vožnjo smo si krajšali s ponavljanjem snovi za teoretične dele preizkusa.
Po prihodu smo se najprej prijavili, sledil je pregled obvezne opreme in veterinarski pregled psov. Potem smo se odpeljali v bazo in tam postavili šotor, nato pa sta bila na vrsti uvodni sestanek in prvi test – poznavanje smernic INSARAG. Ob vrnitvi v bazo smo malo podebatirali in šli spat. Zjutraj se je na delo odpravila ekipa, ki so jo sestavljali Kaja, Blaž M. in Tilen. Do konca preizkušnje sem jih videl samo enkrat, pa še takrat so spali.
Naju z Aiko so poklicali okrog 13. ure in naju odpeljali do prvega delovišča. Ruševine sem se spomnil, saj je tam potekalo letošnje ekipno svetovno prvenstvo FCI. Z Aiko sva čakala več kot dobro uro, preden so naju le poklicali. Najprej sem dobil kar listek z informacijami, temu pa so sledila še moja vprašanja. Ko sem razložil predvideni način iskanja, sem končno spustil psičko. Ruševina je bila kup zruškov s stavbo na sredini. Sam sem se lahko gibal samo po zruških, v stavbo nisem smel, psička pa je lahko šla povsod. Aika je dokaj hitro nakazala enega od ponesrečencev, in z njim mi je tudi uspelo vzpostaviti stik. Psičko sem poslal naprej in začela se je sumljivo vrteti po stavbi, vendar ni zalajala. Tik pred koncem odmerjenega časa (20 minut) sem povedal, da je preiskano vse, in iskanje sva zaključila. Oddrdral sem poročilo in v njem omenil, naj naslednja ekipa preveri še stavbo, v kateri se je Aika vrtela.
Naslednji ocenjevalec nama je pustil krajši odmor pred naslednjim iskanjem. Spet kup zruškov in hiša na levem robu. Še iz pogovorov iz Slovenije vem, da je ta del za psa precej težak, saj je pod zruški precej prepletajočih se jaškov, v katerih lahko pes nakaže istega ponesrečenca na različnih koncih. Aika je kmalu nakazala na kup zidakov tik ob izhodu jaška. Ocenjevalec je vprašal, kje je ponesrečenec. Malo me je motila neposredna bližina jaška, vendar sem zaupal psički in pokazal na zidake. Čez pet minut je Aika ponovno zalajala, tokrat je nakazala na nadzemni jašek, približno deset metrov oddaljen od prejšnje najdbe. Nato sem jo poslal še v stavbo. V glavi se mi je odvrtel spomin na svetovno prvenstvo, ko je Aika našla markerja v kleti omenjene stavbe. Uspelo mi jo je poslati v klet, vendar se je vrnila, preden je prišla do konca kleti. Ponovno sem jo poslal tja in ponovno se je vrnila. Že sem jo hotel še enkrat poslati nazaj, ko sem opazil, da je v pritličju še ena soba, vhod vanjo pa zaprt z gumami. Aika je tik pred gumami divje mahala z repom in mislil sem že, da bo zalajala. Tedaj se ji je uspelo zriniti mimo gum. Pričakoval sem lajež, vendar se ni zgodilo nič. Kaj, za vraga, se dogaja? Odločil sem se, da je ne bom mučil, in iskanje ponovno zaključil pred iztekom časa. Ob odhodu sem videl, da mi je eden izmed organizatorjev odkimaval z glavo. V poročilu sem povedal, da je Aika našla vsaj dve osebi, omenil pa sem tudi, da gre zaradi neznanih podzemnih povezav mogoče za isto osebo ter da je stavbo treba dodatno preiskati.
Ne najbolj zadovoljen z najinim delom sem počakal na tretje iskanje. Tokrat je bila ruševina samo kup zruškov. Aiki se je že poznala utrujenost in naveličanost nad mojimi ukazi »Išči, išči …«. Ocenjevalca sta precej pozornosti namenila spremembam tehnike iskanja, zato sem ju zasipal z naštevanjem vsake spremembe. Aika se je zavrtela ob neki luknji. Ujel sem pogovor med ocenjevalcema, ki bi se v prevodu slišal nekako takole: »Dvignila je nos, ampak potem je šla stran …« Prepričan sem bil, da je ponesrečenec nekje tam. Ko sem Aiko ponovno poslal v tisti predel, je zalajala. Najdbo sem takoj prijavil. Potem sem psičko vztrajno pošiljal v ruševino, saj sem bil prepričan, da je nekje tam skrit še en ponesrečenec. Aika ni kazala pretirane volje do iskanja. Ob izteku časa nisem bil najboljše volje, saj sva našla le tri ali štiri skrite ponesrečence na treh deloviščih. Srečal sem skupino, ki je iskala pred nama in s katero so nas pozneje združili v tim samih Slovencev. To so bili Alenka in Simona iz društva IZAR ter Blaž V. iz ERPS. Vsak izmed nas je imel drugačno mnenje o tem, koliko ponesrečencev je bilo skritih na deloviščih, vendar je nazadnje obveljalo mnenje, da jih je bilo pet.
Preizkus znanja vrvne tehnike je potekal drugače, kot sem si predstavljal – nihal sem na vrvi ob pomoči lestve gasilskega avtomobila nekaj metrov nad tlemi. Po guganju so mi celo povedali, kje je bil marker. Sam v guganju sicer precej bolj uživam kakor Aika, ki pa je bila vrnitve na trdna tla tako vesela, da je markerja divje oblajala.
Peš so nas napotili na preizkus znanja PMP in PVP. Ob prihodu nam je prišlo naproti dekle in začelo vpiti, da potrebujejo pomoč. Na hitro smo odložili pse in stekli do mesta, kjer je na tleh ležal fant. Povedal je, da je padel na tla. Sumil sem na poškodbo hrbtenice in ga prijel za glavo, drugi pa so mu oskrbeli poškodbo noge in rano na glavi. Medtem ko sem ponesrečencu glavo držal v nevtralnem položaju, sem se zaradi neudobnega položaja nog nanj skoraj prevrnil.
Sledil je še teoretični del testa, nato pa še preizkus znanja PVP. Test smo zaključili v mraku in se odpravili v bazo. Prvi del naše ekipe je že šel naprej, mi pa smo imeli dve uri časa za pripravo na to, da bomo noč in ves naslednji dan preživeli zunaj baze. Z Blažem sva pojedla pripravljeno hrano, pripravila prtljago in za dobrih 20 minut legla k počitku. Malo čez 20. uro so nas vse štiri, skupaj s psi, odložili sredi neke vasi. Prehoditi smo morali 10 kilometrov do mesta, kjer nas je čakalo prvo nočno iskanje. Pot se je vlekla, saj smo imeli težke nahrbtnike. Po slabih dveh urah smo prispeli do neke tovarne, kjer smo se kolikor toliko udobno namestili. Dobili smo informacijo, da naj bi bilo na obeh nočnih deloviščih skritih pet markerjev. Čakal sem dobro uro, nato so naju z Aiko poklicali. Med hojo na delovišče mi je neka prijazna gospa razložila, da so bila dnevna iskanja, ki so bila že za nami, za psa lahka, saj je bil spočit, in tudi prvo nočno iskanje je za psa igra, saj je kakor volk, ki ponoči preži na svoj plen. Delo psov, je nadaljevala, začne šepati pri drugem nočnem iskanju ter nato naslednji dan, ko so že precej utrujeni. Njene besede sem skušal potisnil v ozadje in se odpravil na delovišče. Območje je bilo brez zruškov, vendar pa z veliko paletami in ne preveč razmetanega gradbenega materiala. Aika je zalajala ob ograji, in čeprav ponesrečenca nisem videl, sem ga vseeno prijavil. Tokrat sta ocenjevalca želela, naj pokažem točno lokacijo ponesrečenca. Uspel sem najti vhod za ograjo in s psičko sva markerja kmalu locirala. Potem sva nadaljevala. Ob opozorilu, da imava še tri minute, sem Aiki dal vodo in jo poslal v skrajni rob. Tudi tam je nalajala ponesrečenca. Dva sva torej našla. Po pogovoru z ostalimi smo se strinjali, da sta bila na tem delovišču dva markerja.
Med nočno vožnjo do drugega nočnega iskanja je deževalo. Takoj ko smo prispeli, sva z Blažem navlekla nase dežne jakne in hlače. Do iskanja sva že napol speča čakala s psoma v bornem zavetju vsak svojega debla. Ko sva sredi noči in dežja ostala sama, sem za trenutek pomislil, da imam vsega dovolj in da si želim samo še toplega in suhega zavetja. Že takoj zatem pa sem se zavedal, da sem prav zaradi tega tam in da takšni trenutki odločajo o tem, ali bom preizkušnjo opravil ali pa je ne bom. Ob pripravljanju na iskanje me je presenetilo, da je bila Aika kljub pozni uri (bilo je skoraj štiri zjutraj) vsa vznemirjena. Zadnje delovišče je bilo precej neugodno – bilo je polno opek, vodnik pa je lahko psa usmerjal samo od daleč. Aiki je uspelo najti dva ponesrečenca. Proti koncu je enkrat zalajala na skrajnem robu, nato je utihnila. Čakal sem na ponoven lajež, da bi prijavil najdbo, a zgodilo se ni nič. Še enkrat sem jo poslal tja, vendar tudi tokrat ni zalajala. Po preteku 20 minut sem prijavil dve osebi in povedal, da je najverjetneje ena oseba še v skrajnem robu. Z nočnim delom sem bil precej zadovoljen.
Sledila je vožnja do policijskega centra, kjer so nam ob petih zjutraj sporočili, da imamo na voljo šest ur počitka. Z Blažem sva se namestila v najbolj oddaljeni kot sobe in poskrbela za psa. V polsnu sem se zavedal, da nama je šlo ta dan vseeno precej dobro.
Skoraj poldne je že bilo, ko so nas zbudili. Pripeljali so nas do zadnje ruševine in nas namestili v zapuščeni hiši. Pogovarjali smo se o zadnjem iskanju. Imeli smo dve delovišči, drugo zraven drugega, in predvidevali smo, da je v njih lahko skritih največ pet ponesrečencev. Končno smo začeli zadnji del preizkusa. Prvo delovišče je bilo območje zruškov, na njem sta bili dve stavbi, pogrešali pa so največ tri osebe. Gibal sem se lahko samo po poti sredi delovišča, v stavbi nisem smel. Odločil sem se za taktiko hitrega pregleda zruškov po zunanji strani. Takoj sem ugotovil, da sem naredil kapitalno napako, saj so zabojniki poleg območja iskanja dišali po mesu. Psičko sem uspel prepričati, da so pogrešane osebe pomembnejše od mamljivega vonja. Večkrat sem jo poslal v prvo stavbo, dokler nisem bil prepričan, da v njej ni nikogar. Kmalu nato sem zaslišal lajež. Aika je nakazala na kup opek na zadnjem delu. Čez nekaj minut se je čudno vedla v zadnji hiši in celo zalajala. Najdbe začetniško nisem prijavil, od psičke pa sem zahteval, naj se ponesrečencu čim bolj približa. Ocenjevalca sta tedaj prekinila moj teror z besedami, da je čas potekel. V poročilu sem navedel, da je Aika nakazala vsaj dva ponesrečenca, enega v kupu opek, drugi pa je bil, po obnašanju psičke sodeč, na strehi hiše, kjer je lajala. Ponovno nisem bil najbolj zadovoljen, saj nisva preiskala vsega območja, mogoče je tudi, da sva zgrešila enega ponesrečenca. Tudi Blaž na novem delovišču ni bil najbolj navdušen. Besede prijazne gospe s prvega nočnega iskanja očitno držijo …
Zadnje iskanje … Precej veliko območje s stavbami in zruški. Premikal sem se lahko po krožni poti med stavbami. Aika je takoj na začetku opletala z repom pred zidkom, a ga je kmalu preskočila. Zaslišalo se je cviljenje, ki zanjo ni značilno. Končno je zalajala. Prijavil sem najdbo in stekel pogledat, kaj se dogaja. Lajala je v jašek, ki je bil za zidkom. Nagradil sem jo in bil vesel, da je enega od ponesrečencev našla tako hitro … Poslal sem jo naprej, in ko sem se razgledoval po delovišču, sem spet zaslišal močan lajež. Super! Uspel sem celo vzpostaviti stik s ponesrečenko. Matematika je naredila svoje in živčnost je začela popuščati. Aika je malo naprej izginila v hišo in lajala na okno v prazni stavbi. Hm? Poslal sem jo še okrog stavbe, vzpela se je na zadnje tace in zdaj že močno lajala. Prijavil sem, da je ponesrečeni na strehi sosednje stavbe. Pohvalil sem psičko in jo začel pošiljati naprej, tokrat veliko manj živčno, saj sem predvideval, da sva v tem sklopu našla že vse ponesrečence. Med hojo sem slišal precej navdušen pogovor med ocenjevalci. Ko sem podal poročilo, so mi čestitali in začeli čohati Aiko. Blaž in Rudi sta žal našla samo enega ponesrečenca. Ob dolgi vožnji nazaj v bazo sem bil prijeto vznemirjen.
V bazo smo prispeli precej pozno, saj smo se na poti izgubili na nekem polju. Kljub zamudi sva si z Blažem pred pospravljanjem baze privoščila težko prisluženo pivo. Še preden nama je bazo uspelo pospraviti, pa smo se odpravili na razglasitev, na kateri sem izvedel, da sva z Aiko uspešno opravila MRT! Poleg naju je MRT v tem terminu preizkus uspelo opraviti še Tilnu in njegovi Kali ter štirim drugim parom. Kljub uspehu in zavedanju, da nama je z Aiko uspelo nekaj izjemno dobrega, mi je bilo žal za Kajo in oba Blaža, ki jim letos ni uspelo. Sledili so še dokončno pospravljanje tabora, večerja in ne najkrajša vožnja domov.
Udeležba na MRT je izpolnila vsa moja pričakovanja, moji vtisi pa so seveda povezani z uspešno opravljenim preizkusom. Če ga z Aiko ne bi opravila, bi bilo moje mnenje verjetno vsaj malo drugačno. Na preizkus greš zato, da preizkusiš sebe in psa. Opravljeni MRT pa pomeni, da delujeta dobro tudi v stresnih razmerah, ko sta oba utrujena in vsega naveličana. Naučil sem se tudi precej bolj zaupati psički. Ni pomembno, koliko markerjev naj bi bilo oziroma koliko so jih našli drugi – pomembno je, kaj ti pove tvoj pes.
Želim si, da bi vedeli, da ste za najin uspeh zaslužni prav vsi.
Zapisal: Janez Toni
